Privat kres na oknu. V dnevni sobi pa panika.
Samo kresničko sem zakurila. Za prvega maja, če že kresa nimamo, ker se noben ne da. Ali pa se nobenemu ne da.
Obležali na kavču. Pred televizijskim sprejemnikom gledamo nogomet. Pestro.
Radler in pol. Fantje imajo nogomet, jaz imam vrtnarjenje. In malo pogasim žejo, saj je bilo to še najbolj na dosegu roke, hotela sem napisati noge, pa sem rekla - zakaj pa ne.
Torej posadila sem si še nekaj jagod. Peteršilj. Napadla sem meto in plevel.
Sproščanje jeze, ko tolčeš z motiko po zemlji in ven z vso močjo poskušaš izruvati tisto, kar se ti zdi popolnoma odveč.
A ste že slišali Kate Middelton? Tudi jaz ne. Ampak sedaj je prišla ven njena prva uradna izjava in lahko smejočim podobam, premikajoči se sliki, dodamo še zvok. Zveni starejše in bolj resno. Ampak ima pa nadvse prikupno oblekico.
prisrčen: ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustveni odnos;ki daje zaradi svoje prikupnosti, lahkotnosti, nežnosti prijeten videz
Nisem bila za izlet v Gardaland. Malo sem čutila pritisk v prsih že, ko sem samo gledala posnetek Blue Tornada. Takšne stvari niso zame. Dovolj je adrenalina že, ko se pripeljem na vrh klanca in ne vidim ceste naprej.
Prepričevanje me je še bolj odvračalo od obiska. Bila sem dvakrat in mislim, da je bilo čisto zadosti.
Life of Pi. Uspelo pogledati. Moram reči, da je dober film, ampak si ga želim ogledati v enem kosu, saj sem že malce zgubila nit zgodbe, ko se je tako kruto trgala med vsakim daljšim premorom. Hudi so posnetki oziroma specialni učinki živali. Predvsem tiste scene s surikati.
Želim si ga še enkrat ogledati. Čez čas.
Hotel Transylvania. Jeeej. Risanka! Čeprav sem gledala sinhronizirano verzijo, sem preživela. Zakaj vedno tako izpostavljajo različne slovenske naglase?
Skratka. Luštna stvar. Če lahko pošastim, ki se bojijo ljudi, rečeš luštne.
Valjanje od smeha po postelji. Prezgodnja budilka. Odkrivanje stvari v kuhinji.
Ostanem sama, dokler se vsi ne prikažejo doma.
Sonce počasi zahaja za bližnjimi drevesi. Nastane tista najlepša svetloba. Usedem se na balkon in izkoristim še zadnje trenutke.
S knjigo v roki. Brala sem povesti o Petru zajcu in z navdušenjem opazovala ilustracije Beatrix Potter. Mogoče bi rajši v roke prijela kakšno knjižico originalne velikosti, ampak tudi to je dobro. Prikupna živalska bitja iz njenega sveta.
Zjutraj sem se komaj skobacala iz postelje, ko je pes glasno klical, da mora ven. Precej po zombijevsko sem korakala za njim do gozda in nazaj. Mu pripravila hrano in se skobacala nazaj v topel objem. Vsaj dokler ni drugič prišel jokat in sem mu pokazala, da nikogar ni doma, ko je vkorakal v prazno spalnico. Žalostno je odtaval na vrt.
Po kuhinji se je razširil vonj po kavi. Kar niti ni običajen vonj, ki bi se pojavljal pri nam doma, ampak postaja pa precej bolj reden. Ne gojim pretiranega navdušenja, ampak po drugi strani pa mi ni niti preveč grozen. Navajam se.
Piti jo pa vseeno ne morem, ker mi ni všeč.
Ostajam pri čaju.
Poležavanje. Crklanje. Smeh, ki je napolnil vse stene.
Pa je čas odbrzel mimo.
Tole potrošništvo je že kar nadležno. Povsod bombardirajo. Povsod oglasi. Povsod nagovarjanja kaj rabiš, kaj je dobro, kaj si želiš, kaj moraš imeti.
Prideš v trgovino. Polno oblačil. Doma pa imaš polno omaro.
Ne vem zakaj je tako pomembno imeti cel čas novo. Pa barve. Pa oblike in vzorčki.
Vse je že presneto zakomplicirano.
Police polne istih izdelkov. Da stojiš pol ure in se odločaš. Na koncu tako ali pa tako cena pretehta in poskušaš kupiti najcenejšega.
Zadnje dva ali tri dni sem ugotovila, da se kar znajdem v šopingu. Sicer moram res reči, da sem tri oziroma štiri pare lanske in predlanske sezone zmetala proč, ker so preprosto razpadli.
Našla sem prikupne in udobne, ampak kaj, ko te kljub vsemu po prvem nošenju ožulijo. Morda je kriva tudi vročina, ker mislim, da sem se kljub vsemu skuhala včeraj. Danes skoraj, da ni kaj dosti bolje. Še vedno ne vem, kako bom preživela poletje. Malo me skrbi.
Toliko se pritožujem morda ravno zato, ker sem si danes privoščila novo oblekico. Takšno prikupno seksi, oprijeto. Sprano-rdeče-rozasto-marelične nedefinirane barve.
Med pavzo, sem se sprehodila do nakupovalnega središča. Zaradi tega, da lahko spontano izkoristim ponujeno priložnost za bolj ekspresno druženje. Ravno toliko, da kakšno rečemo med vsem letečim iskanjem stvari iz seznama. Fletno jima je.
Meni pa bo verjetno, da tudi. Ta vikend.
S psom sva ostala sama.
In zaposlujem se z gospodinjskimi opravili in jutranjim nakupovanjem živil. Pa smo spet naokoli.
Polno zaposleni, cele dneve za računalnikom in kreativno navdahnjeni. Tako smo se zadnjih nekaj dni vsak dan sproti kuhali v učilnici na faksu.
Našo kreativnost in sposobnost "hitrega" oblikovanja je zapolnjevala delavnica imenovana Diabrands. Prišel nam je predavat profesor iz portugalske univerze IADE in tako sem direkno iz španščine preklopila na angleščino.
Pestro, ampak kar zabavno. Bili smo pridni kot mravljice na soncu, saj smo se kuhali v učilnici, kamor je nažigalo sonce in so se pregrevali računalniki. Vsi naši plus še tisti šolski, ki so bili prižgani.
Savna.
Bil je proces razvoja nekega logotipa. Znaka. Kako si zastavimo začetek ustvarjanja. Skratka dobro vedeti in znati in iti skozi to. Ni kaj.
Predvsem na koncu, ko smo izobesili vse kar smo naredili, je bilo fino to videti. Malo zadovoljstvo.
Za tako kratek čas smo bili kar produktivno uspešni.
Bile smo kar malo zagnane, saj smo včeraj že 15 min pred koncem imele končan projekt. Ha. Kaj pa to. Menda dobra ekipa in organizcija pripomoreta k temu. Še predavatelj nam povedal, da smo dobra ekipa in lepo delamo skupaj.
Ozelenelo je vse. Že nekaj dni opazujem, kako hitro se je narava zbudla po teh dolgi zimi. Ko sem šla, še ni bilo ničesar, sedaj pa se že vse bohoti v zeleni barvi. Čeprav je vroče. Čisto preveč naenkrat.
In ko hodim proti železniški postaji grem proti soncu, nobene sence ni in je kar malo naporno.
Saj se tako ali tako cel čas samo pritožujemo. Nikoli ni in ne bo prav.
Jutra so premrzla in popoldnevi prevroči. Tisto prav je samo 10 minut nekje vmes.
Prebiram zapise na blogu Unipolar times call for bipolar people. Fino za brat. Se bom kar tako izrazila. Poleg tega pa sem presenečeno odkrila, da je link mojega bloga na njegovi blogrolli. Hecno.
Še vedno na faksu. Že od osmih zjutraj. Z vmesno pavzo. Sedim na sedežni in čakam, da pokažem kaj sem naredila za Gorenjkin natečaj.
Čisto preveč zagnana za petek popoldne. Čisto preveč.
Pa je teden že naokoli. Mene pa še čisto nič ni vleklo domov.
Ponavadi se že prej naveličam, ampak tukaj sem se tako odmaknila od vseh "vsakdanjika", da je preveč prijalo. Za ta čas.
Ampak enkrat je treba domov pa še letalo nas je čakalo.
Še zadnjič do mesta. Na kavico pred železniško postajo in potem smo se poslovili. Saj bo kmalu čas prišel naokoli in se spet vidimo. Center mesta smo pustili za seboj, ko smo se spravili na metro do letališča.
Prav dobro imajo urejeno, da te pripelje direktno do tja. Ne rabiš nič drugega.
Čisto mirno. Brez hitenja. Brez nervoze.
Še malo "svežega" zraka preden smo se sprehodili skozi senzorje in uzrli letala.
Tokrat so spet merili kovčke, tehtali jih niso. Malo smo se načakali, da so bili švicarji lahko točni kot ure, mi pa smo imeli malenkostno zamudo. Komaj obembe vredno v resnici.
Leteti ni ravno nekaj, kar bi bilo med prijetnimi dogodki, te pa popelje od točke A do točke B v relativno kratkem času. In že smo se spuščali skozi oblake na letališče v Trstu, ki ga je moralo nekaj minut pred tem zajeti naliv. V zraku je bil tisti svež vonj in občutek po nevihti in tla so bila razmočena.
Še preden pa smo se zavedli pa smo bili doma.
Pa je bil dopust mimo. Kovček pa razpakiran in vrnjen. Samo še slike so govorile, da sem bila pred nekaj urami na drugem koncu Evrope.
Z največjo težavo sem ustala. Z največjo težavo sem funkcionirala.
Predavatelj iz Portugalske nas ima ta teden na delavnicah in danes smo začeli. Imela sem takšno srečo, da je včeraj odpadlo in čisto nič nisem zamudila. Saj pravim... sreča.
Dejansko sem iz španščine preklopila na angleščino. Čisto me medejo že teli jeziki. Če se niti nisem mogla skoncentrirati, da bi pisala slovensko, ampak sem avtomatično delala zapiske kar v angleščini.
Imam nalogo. Nekaj z diagrami. Nekaj z brandingom. In nekaj z Ljubljano.
Pridno smo še potegnile danes.
Pester urnik smo imeli pripravljen za soboto. Mislim ne toliko urnik, kot je bilo dogajanja na sporedu.
Dan smo sicer začeli tako počasi, saj se ni nikomur nikamor mudilo.
Ampak smo se spravili po soseski, ki je novejša, bolj "fensi" in izgleda malce bolj luksuzno. Stanovanja so imela na strehi bazene, tako se govori.
Špancem naročiti čaj je kar precej smešno, saj noben ne pričakuje tega. In ko tretjič ponovim "té verde", morda ne mislijo, da se šalim. Ne vem pa sicer kakšna je navada pitja tega napitka.
Dobro, da mi je ostalo "Verde que te quiero verde" tako v spominu. Lorca pa slovenščina pa zelena in to. Tako, da vem kakšna je zelena.
Vsi so bili presneto neučakani, ker so vedeli, kaj nas čaka. Že prejšnji dan smo naročili paello. Takšno za deset oseb in baje najboljšo tam naokoli, ki jo kuhajo le za vikend. Hecen sistem.
Ampak definitivno se je splačalo. Malo drame.
Pred nami pa se je znašla ogromna posoda. Za deset ljudi. In zadišalo je, ko smo dvignili folijo. Potem pa smo se gledali med sabo in čakali, kdo bo prvi napadel. En za drugim smo se je lotili. Povedali so nam, da so jim razložili, da jo je najbolje jesti, kar iz posode. Ker je tisti riž treba še malce podrgnit, da je še boljši. Ampak je bila presneto dobra. Prav so imeli. In zajec res tekne. Ups.
Počitek po kosilu. Napokali smo se, ker je bilo težko nehati.
"Hengali" so v sobi. Jaz sem se nekaj poskušala pretvarjati, da sem pridna in obupala nekje na pol poti. Potem smo se družili še na strehi ob razgledu Paiporta, ko se je sonce počasi spuščalo. S kozarcem sangrije.
Crklanje na kvadrat predno se je bilo potrebno obleči, da gremo.
Navijaško razpoloženi. V barvah, odtenkih in šalu. Pa sva imela prvi del fotošutinga. Kjer sem imela jaz veselje. Ki ga je bilo potrebno ustavit.
Pa smo prši pred stadion.
Ogromno ljudi. Navijaško razpoloženih.
Ogromen stadion. Mestalla.
Noro.
Na nogometni tekmi sem bila enkrat, ko smo bili še manjši in so nas otroke peljali gledat na Plečnikov stadion. Drugače pa se ne spomnim, da bi bila kje drugje ali kdaj.
Valencija proti Malagi.
Dejansko sem bila na nogometni tekmi, kar verjetno zabava vse skupaj, vključno z menoj. Kdo bi si mislil. Moram priznam, da je bilo noro. Vzdušje in množica in stadion in dejstvo, da bi rekla, da smo imeli precej dobre sedeže, saj smo imeli prav dober pregled nad dogajanjem s sredine.
Že ko smo prihajali do stadiona, smo imeli pregled nad precej ogromno množico, ki se je zbirala okoli. Fantje sicer pravijo, da sam stadion sprejme 55 tisoč ljudi, bilo pa jih je nekaj čez polovicoJaz bi seveda razložila, da precej več. Ampak ne glede na vse bilo je precej noro. Ker če sem bila jaz navdušena, potem je pa že nekaj bilo.
Papirnata letala. S tem so se obmetavali med tekmo in vsake toliko je kakšno priletelo mimo glave. Eno izmed njih je preletelo skoraj polovico igrišča. Čisto hud let.
Mehiški val. Nor je bil videti pa kar tri kroge smo naredili. Ob takšni množici kar pozabiš spremljati dogajanje na igrišču in gledaš kako potuje naokoli in kdaj si na vrsti.
Skratka. Videla sem 6 golov. Pet za Valencijo in enega od Malage. Seveda smo navijali za domače in bili čisto veseli, čisto padli notri in z navdušenjem gledali tiste štiri gole, ki so bili v roku 6 minut.
Tako učinkovit navijač sem. Ni kaj. Ha.
Sicer sem vmes tako padla notri, da sem se ujela, ko sem vzkliknila "ay no!", ko nekaj ni šlo ravno po načrtu.
Dejansko sem vesela, da sem se strinjala, da grem.
Po tekmi pa v center, skupaj z nepregledno množico in na malo okrepčila potem pa smo ujeli še zadnje pol ure Oktoberfesta. Ker te tekme se začenjajo ob 10h v Španiji. Tisto pa zapirajo ob 2h. Nekje vmes smo se ujeli. Fantje z litrskimi vrči. Dekleti sva se pa pozibavali v polkastih ritmih.
Pa s taksijem domov.
A veš tisto, ko si na Oktoberfestu sredi arene v Valenciji, sredi aprila. Ja, točno ta trenutek. In pije se tudi mojito, skoraj pa pleše polko, čeprav smo samo malce migali ob zvokih račk. Španci pa zgledajo prav smešno v nemški noši. Vse skupaj je precej bizarno.
Ta dan smo namenili za sprehod do Ciudad de las artes y las ciencias. Kar je v prevodu mesto umetnosti in znanosti. Tam kjer so stavbe različnih oblik in akvarij in vse skupaj. Prav dobro izgleda. Skratka podali smo se čez cel park. Zanimivo je, da imajo oni park tam kjer je včasih tekla reka in potem hodiš pod mostovi in nobene reke nikjer.
Imajo veliko mostov, nimajo pa reke. Ne več.
Hecna je ta Valencija.
Prav lušten sprehod. Fantom se je sicer nekam "mudilo", ko so bili spet nekaj korakov pred nama. Ampak so se potem malce usedli in "odpočili", da sva se primajale.
Čaj. Če gredo na kavo, grem jaz na čaj. Rekli so mi, da sem v napačni državi, da bi morda bolj pasala v Anglijo. Morda pa res.
Kužati. Trije francoski buldogi in nekaj vzklikov navdušenja. Kako prikupna pasja bitja. In še cela druščina raznoraznih psov, predvsem zlatih prinašalcev. Kakšno veselje jih je bilo gledati. Čeprav se mi zdi, da se ima moj doma tudi precej fletno brez mene.
Prišli smo do parka z rožicami in vse sva poslikali. Take ogromne rože. Vrtnice, se mi zdi. Ko rastejo in cvetijo tam vse naokoli, da lahko narediš kakšno dobro fotografijo še z arhitekturo v ozadju.
Okoli stavb. Kovanje načrtov, kako najhitreje odpeljati Mercedeza in šoping center čez cesto.
Tam smo se izgubili za nekaj časa. Stlačila sem se v raznorazne oblekice in majčke in srajčke, ampak čisto nič ni bilo vredno nakupa, le na koncu sem si kupila šal s srčki. Tak ogromen za rutkico in srčke ima. Velike. Rožnate.
Nekako nisem mogla odvrnit oči. In ne skrivam navdušenja.
Očitno mi gre španščina veliko bolje kot sem pričakovala. Razumem precej več kot sem mislila in skupaj se trudim spravit vsaj osnovne stvari. Mogoče je to, da sem se bolj sprostila pri angleščini pripomoglo tudi splošno. Prav presenečena sem.
Ker potem sem že skoraj jaz tista, ki začnem prevajati o čem poteka pogovor. Vsaj, če se mi zdi da vem.
Ampak drugače se mi pa še vedno zdi, da nič ne znam.
Nežna svetloba skozi zavese z rožastim vzorcem, da nastane prav fina slika. V jutra pa se zbujam vedno pozneje, da še malo poležim v postelji.
Bil je dan kot zanalašč za potepanje po centru Valencije.
Drugo kavo in čaj smo spili malo naprej, kjer sem matadorju pred leti dvorila.
Prav zanimiv je občutek, ko se vrneš na isto tuje mesto in nekaj poznaš. Ravno po tej ulici sem se sprahajala tudi sama in so mi v spomin skočili določeni izseki. Predvsem tisto, kar je ostalo ujeto na fotografije, ki sem jih gledala in urejala ravno pred kratkim.
Trgovinica z bombončki. Železniška postaja. Kip matadorja. In tržnica z rožami na nekem trgu. Te momenti so se mi poigravali v spominu.
Ampak sem med vsem tem sama ustvarjala nove. Popolnoma drugačne podobe in tri riti pred očmi.
Torkat nisem kupovala nageljčka. Niti turista se še pretirano nisem šla, saj nekako niti nimam takšnega veselja gledati za drobnarije, ker je kovček že tako ali tako precej težak.
Našla sem svoj muz.
Pregledali smo center. Bolj prehodili. Fantje pred nama, midve pa s fotografskimi aparati za njima. Znašla sem se na lokaciji, ki je prešla iz deževne v sončno. Pa še z drugega konca se mi zdi, da smo prišli. Ker nazadnje, ko sem stala na tistem trgu, je dežavlo. Čeprav je bil skoraj, da rahel deja vu, saj sem bila precej podobno oblečena. Ampak ob drugačnem času, ob drugačni družbi.
Postanek za gasenje žeje. Sangria.
Tale španska pijača se prav dobro pije. Tako ohlajena, z malo sadja, ki se počasi namaka.
Skoraj takoj pa je sledil postanek še za lačne trebuhe. Peggy Sue's ali nekaj takšnega. Njihov slogan se je glasil - food from America. Ampak je bil presneto dober krompirček. Res. Skupaj z vzdušjem in opremo. Duhom, bi lahko rekla. Ker je vse skupaj narejeno v slogu ameriških 'dinersov'.
Lezli smo tudi na stolp. Zaradi razgleda. In malenkostno smo izkoristili vse skupaj za priložnostni fotošuting. Za to se vedno najde trenutek. Kot za malo telovadbe kasneje v parku. No, recimo.
Na koncu parka pa nas je pričakala cela kpica šotorov in s pikčastimi vzorci okrašenih lampinjončekv, ki so naznanjali flamenko. Videli še nismo nič, ker smo bili nekako zgodnji, kakšnih par ur.
Potem pa metro pod noge in domov.
Naslednji lenobni dan se je sonce sramežljivo skrivalo za meglicami oblačkov, saj se kakšni resni niso tvorili. Se je pa poznalo, da se je temperatura spustila za kakšno stopinjo ali dve, ko je pihal malenkost hladnejši veter.
Tokrat je bil nov dan, čas za nov izlet. Na plažo.
Dejansko sem bila že v Valenciji, ampak do plaže takrat nismo prišle tako, da je bilo to zame nekaj novega. Za vsak slučaj sem vzela še kopalke sabo, jih navlekla nase, pravzaprav. Nisem se pa kopala. Plaža je bila preširoka in morje je bilo nekje v daljavi. Jaz pa popolnoma nerazpoložena za hojo po soncu do vode. Sem se pridno držala sence na mivkasti podlagi.
Tudi senčenje šteje. Menda so se fantje pretvarjali, da so pogumnejši in šli v vodo ali športali po plaži. Dekleti sva izkoristili trenutke za poležavanje.
Vendar je vsega enkrat konec, ko se nekako bolj kot ne naveličaš in smo se prestavili v en izmed lokalov, ki so se vili po promenadi ob plaži.
Potem pa zopet metro pod noge in domov.
Zjutraj sva imela pravzaprav toliko sreče, da sva srečala tisto teto, ki je preverjala, če imamo karte, saj sva jo potrdila prevečkrat in je bila tako zelo prijazna, da je vrnila vožnjo. Fino.
Risanka za zvečer. Pravzapav smo pred spanjem gledali še kako nori so Rusi iz posnetkov na youtubu. Ronal Barbaren. Pomalem smo kar umirali od smeha. In kere ritke. Ha.
Pa smo šli na sonce, čeprav sedaj slišim, da se je skrivalo nekje in se tudi doma pokazalo. Ni kaj.
Ampak imam pa dopust in sem v Španiji. Luštno mi je, saj vem. Vzela sem bonus točke za pridnost in jih vnovčila za eno popotovanje.
Skratka...
Čeprav letiš zgolj dve uri, ti potovanje iz enega na drug konec Evrope pobere precej več časa. Predvsem od točke A do točke B. Z vsemi postanki, menjavo prevoznih sredstev in tako. Od doma sem štartala ob 2h, v Španiji v stanovanju pa smo bili tam okoli devetih. Sedaj niti ne vem ali prej ali po deveti, vem samo, da nas je čakal narezek, saj sem fanta po poti poslušala, da sta že pošteno lačna. Pa so nam prebrali misli.
Večer smo nadaljevali z eno pijačo in drugo in tretjo in potem nismo več šteli, ko mi je avtomat dal več denarja, kot sem ga vložila in smo za pokušino dobila kakšen kozarček. Ker to se pa more poskusiti, predvsem, ko je naš španski prijatelj popolnoma presenečen nad dejstvom kako punce nazdravljajo.
Pestro. In smo se spravili v najvišje nadstropje po kar nekaj precej stopnicah. Vedno prideš s sapo do vrha.
Lenobni dan, naslednjega dne.
Iz ene postelje na drugo. S postankom na zajtrku. Pa ustvarjalni kotiček. Pa najbolj prikupna napihnjena žverca.
Tako sem bila lena, da mi še fotografski aparat ni kaj dosti dišal. Malo počitka sem si vzela in mu ga namenila, da je komaj kaj prilezel na plano.
Opoldne smo se iz notranjosti prestavili na sonce. Na kavico in čaj. Za dodatno mero vitamina D, čeprav sem nase nanašala že drugo plast zaščitnega faktorja 30. Pijem pa rdeči čaj, ker sem nazadnje to znala povedati. Takoj za tem, ko je gospod s malo pomočjo pantomime ugotovila, kaj smo mu hoteli povedati. Mogoče je res nenavadno za španske razmere, da si kdo čaj naroča. Ampak, če gremo na kavo to sama dojamem kot, da gremo na čaj. Navajanje na kavo mi ravno ne gre. Nisem kaj dosti navdušena.
Zgubila sem popolnoma ves občutek za orientacijo, smer neba ter vse povezano s tem dotičnim stvarem, saj mi še vedno ni povsem jasno kako smo prišli iz enega na drug konec, kje se nahajamo in kam prazaprav gremo. Predvsem, ko me zmedejo, da ima trgovina dva vhoda oziroma izhoda na popolnoma drugih straneh ulice in to storim potem čisto nezavedoma. Greš notri, si rečeš - o blagajna, preiščeš vso trgovino, prideš do blagajne in povsem "logično" predvidevaš, da si sedaj na isti blagajni, saj imajo v naših trgovinah samo eno. Te celotna situacija zmede, šele ko prideš ven in se zaveš, da si na popolnoma drugi ulici. Pred pravo hišo že pravzaprav.
Zakaj ne bi izkoristili lepega dneva in se prestavimo v park. Vzamem karto, sončno kremo in še ležalke se vzame in se odpravimo. Na sončka. Ven. Čeprav nam veter ni bil v pretirano korist.
Enka. Še vedno siesta in sami v parku.
Tako zelo smo bili zagreti, da smo komaj postopoma ugotovili, da se je urni kazalec premaknil v smer, ki je naznanjala konec "počitka" in so se iz raznoraznih koncev kar naenkrat prikazali ljudje. Presenetljivo kaj za Špance pomeni ta del dneva, saj dobesedno kar naenkrat "omrtviči" vse.
Nabrali so se otroci, ki so si čez park podajali karte. Nabrale so se gospe oziroma gospodične mamice, ki so svoje "mulce" pripeljale v park, one pa so ob najnovejših tračih glasno razpravljale, ko so imele drugo oko na tem, kaj "malčki" počnejo po parku.
Saj se ni končalo z prihodom vseh, končalo se je s tem, ko noben ni imel več navdušenja, da bi delil karte. Zmage pa smo si razdelili med seboj. Skoraj vsi.
Pol filma. Pa pavza, ker smo šli nekaj probat. Potem pa nadaljevali s konem.
Red Dawn. Sicer ga ravno ne priporočam v gledanje, ampak... nekaj o "junaštvu" Američanov nad osvajanjem Severnih Korejcev Amerike.
Obupala. Nad pakiranjem in tehtanjem kovčka.
Notri sem sicer zapakirala stvari za cel teden in del tehnologije, sicer ne izgleda nabasan, ampak je pa presneto težak. Mogoče že tam na meji pretežkega.
Šment.
Sedaj menim oziroma sem se odločila, da imam dosti ukvarjanja s tem in bom upala na boljši jutri. Da se bo čudežno našla kakšna boljša rešitev. Očitno bom morala obrati kakšno drugo pot.
Ampak ja, grem. V Španijo. Za dober teden. Na obisk, izlet in potovanje.
Mislim, da še vedno nisem povsem dojela. Se bom jutri uščipnila, ko bom tam.
Rabim malo pavze od moje "pridnosti".
Še en članek. O meni in mojem dinozavru. Tega sem nevede spisala sama, saj sem ubistvu samo odgovorila na vprašanje, ki mi je bilo posredovano. Naj napišem kaj o sebi. Vaščan. Klik za .pdf na spletu. Tokrat na osmi strani.
Vaščan. April 2013, št. 1; stran 8
Jutro se ni začelo tako zelo optimistično, kot se je končal večer. Na koncu že nisem vedela kaj narediti, ko sem sproti delala in mi ni ostalo kaj dosti za "zadnji večer", ampak se mi je zdelo že čudno, da je vse preveč preprosto.
Pa se je jutro potem pokazalo za malenkost bolj težavnega.
Najbolj žive sanje, ki so še vedno v moji glavi in sem verjetno zaradi njih spet preslišala vse budilke, če so sploh zvonile.
Skratka sanjalo se mi je o… no, lahko bi rekla, da skoraj o koncu sveta.
Začelo se je tako, da smo bili v naši dnevi sobi in gledali kako so meteorji leteli čez nebo in pristajali na različnih koncih. Samo šteli smo koliko jih je bilo in gledali kam padajo. V sanjah je predstava prostora precej drugačna in imaš cel svet okoli. Točno vidiš kam kakšen prileti. Precej pestro vzdušje, mislim, da pride potem tisti trenutek, ko je odeja tvoje zatočišče in hiša bunker, kamor nič ne more. Čudežno nas nič ni zadelo.
Ker je bilo to ponoči, smo čakali da se vsaj dan začne. Ampak se ni. Preprosto ni bilo sonca. In potem se je z veliko zamudo dvignila mala umirajoča krogla. V tisti fazi, ko počasi ugaša. Ampak važno, da sem imela jaz v sanjah razpravo, da je to precej čudno, ker bi se moralo najprej razširiti in bi se vse skupaj skuhalo kot, da se zmanjša in začne ugašati. Pritlikavka, ja ta izraz iščem. Postal je zvezda pritlikavka in počasi ugašal.
Zavladala je panika. V tem delu potem spomin iz sanj spomin iz njih postane malo bolj zamegljen. Spomnim se še telefonskega pogovora. Ko nisem slišala ničesar oziroma bolj slabo. Ta pogovor je bolj kot ne potekal dramatično in že malo v solzah. Predstavljajte si konec sveta, vaša ljubljena oseba pa ni ob vas, glas po telefonu pa je še komaj slišen.
Kaj se je zgodilo potem, niti ne vem. Vem samo, da je mati spraševala, če ne grem na faks. Ura je bila osem, jaz sem imela vlak pred pol ure in faks naslednjo uro.
Pestro.
Najbolj nenavadno dejstvo, ko sem gledala Glee je bila prva stvar, ki so jo povedali, da se bliža komet ali meteor, saj ne vem več kaj je prava stvar in da bo konec sveta. Resno?
Z avtomobilom hitro v Ljubljano. Po omejitvah seveda. Avtomobil pustim za faksom.
Še vedno sem prišla "prezgodaj".
Danes je bil kolokvij, kar pri nam pomeni predstavitev projekta. Sama sem delala za ozaveščenost o melanomu. Zgibanka, ki je plakat in plakat, ki je zgibanka. Odvisno kako vzamete.
Meni se zdi, da sem kar pridno in dobro delala, pa tudi profesorica ima tako mnenje.
Poleg tega pa je moja zagnanost nad raznoraznimi natečaji že skoraj neizmerna sem ji po koncu predstavitev predstavila še idejo za Gorenjkin natečaj. Dala mi je nekaj smernic. Jaz pa sem prišla domov z naročjem knjig iz kranjske knjižnice.
Precej zagnano.
Ne vem kaj se je z menoj zgodilo, ampak očitno nekako že sama od sebe zavijem na oddelek s spodnjim perilom. Joj.
Res so pestre tele temperaturne spremembe v tem letu. Pa ne govorim o vremenu, samo zato, da bi imela kaj za povedati. Ha.
Danes, ko sem hodila proti faksu, imam dobrih 20-25 min hoje, in sem občutila kako me je sonce žgalo v hrbet. Najprej sem bila v usnjeni jakni. Prvih deset minut. Malo je še mrazilo. Naslednjih deset sem prehodila ogrnjena z jakno. Neverjetno sem bila presenečena, da je stala na mestu, ko sem si jo ogrnila in se premikala. Saj ponavadi nimam večjih težav, ampak ravno zadnjič sem pri Pepermintovi gospodični brala prispevek o tistih "bejzolskih jopah" in se mi je zdelo, da je pisalo nekaj o ogrinjanju, ampak sem po iskanju ugotovila, da prispevek o tem sega malce dlje nazaj, vendar mi je očitno ostal zelo v spominu.
Ker sem gruntala, če imam ponavadi kaj težav pri tem, ker si jo večkrat ogrnem, ampak danes sem končno prišla do sklepa, da res ne.
Ampak ima pa prav, res je šik in romantično. Mislim nekako podoben občutek imam, ko nosim. Tako fensi. Pa imam še tisto, ko je res ogrinjalce oziroma "cape" po angleško iz Zare, ko sem ga kupila pred leti in je super šik, fensi in damsko. Dama ali lady, kaj se pravzaprav sliši boljše? Ker zdi se mi, da ima damsko že malo "starinski" prizvok, dama pa niti ne.
Skratka, da nadaljujem zgodbo. No, zadnjih pet minut pa sem slekla še jakno, saj je sonce žgalo in grelo tisto usnjeno jakno in mi je še ob kombinaciji s hojo preprosto postalo vroče.
Malo sem se še pomartinčkala na soncu skupaj s kolegi, ki so počasi kapljali na faks in potem odrinila v predavalnico.
Kolokvij naslednji teden? Mene pa ni.
Ampak sem se pretvarjala, da sem super pridna in se je na koncu pretvarjanje že malenkost izplačalo, saj sem pripravila za oddajo in bom naštimala sošolca, da mi odda. Samo še spomnit ga moram pravočasno, da ne pozabi. Pa smo rešili to.
Po tem, ko so ljudje počasi začeli kapljati ven iz predavalnice, sem se spretno dogovorila, da še ne grem domov. Da bom delala družbo pri iskanju ustreznih luči. Včasih skoraj, da ne veš s kakšnimi podrobnostmi se moraš ukvarjati, dokler ne pride do njih. Skratka pregledala sem precej luči in mislim, da mi še vedno vse sveti, ko zaprem oči. Povsod se najde neverjetna zbirka kičastih luči. Zelo popularen element je žica. Nekaj nevtralnega je pa že težko najti. Ko sva v eni trgovini obupala, sva se lotila druge in ugotovila, da se morda ponuja luč na koncu tunela. Hecna izbira besed, mar ne?
Skratka sedaj obstajajo kandidati. Nič potrjenega in nič sigurnega. Samo optimistična možnost.
Tako kot morda sedežna garnitura. Ampak dejansko se najde sedežne garniture za različna življenjska obdobja. Res jih lahko definiraš ali pa imam preveč domišljije in likovne podlage. Ali ta kombinacija tu nekje.
In včasih pride dan, ko se ti zapaše hrana iz McDonaldsa. Po kakšne pol leta. In sedaj sem za mesec ali dva dobra.
Dobro sem našla ta trenutek v dnevu in ga izkoristila. To priložnost, ki se je ponudila, za najboljšo družbo.
Gretje dopoldne na vlaku. Prevroče.
Klima na avtobusu, popoldne. Nenavadno.
Gretje na avtobusu, takoj za klimo. Vroče.
Gretje na vlaku zvečer. Skoraj ravno prav.
Videla sem pajka na stani in otrpnila. Mislim, da se sploh ne upam premakniti. On pa izgleda popolnoma enako.
Mislim, da bova to trpela še kakšnih par minut, potem pa bom kriče zavreščala. Če izgine iz mojega vidnega polja, bo to še ena noč, ko bom bolj slabo spala.
Današnjo noč sem zbudila od bolečine. Imela telefonski klic sredi noči in upala, da tablet čimprej prime. Tisti dan v mesecu, ko ne prenesem več bolečine in rabim nekaj. Ali pa vsaj boksarsko vrečo v bližini. Kaj je bilo tega treba?
Včeraj teden bom v Španiji. Kaj takšnega.
Saj se trudim biti pridna ves čas, rabim malo oddiha.
Danes sem bila na faksu. Za dve ure, kot sem kasneje ugotovila, čeprav bi rekla, da je bilo veliko dalj. Imeli smo dva odmora pa še profesor je malo zamudil, ko je prikolesaril do faksa. Torej smo imeli še manj kot dve uri, pa sem med odmori dela za "zahtevno stranko", potem pa sem poslušala predavanja in delala zapiske. Ni sem si mogla pomagati, ko pa so res zanimiva predavanja. Tale tipografska.
Imam biser med oglasi za preoblikovat.
In od včeraj do danes se ni nič spremenilo.
Zadnje dejanje včerajšnjega dne je prav to, ko se zabubim pod odejo in upam na boljši jutrišnji dan. Trenutno je šlo vse narobe, kar se mi zdi, da bi lahko šlo.
Tehnologija je na neki stopnji popolnoma zatajila in upala sem, da bo svet za en odtenek bolj lep, ko se zjutraj zbudim. Upala!
Prvič je šel po zlu internet. Spletna stran je izginila z obzorja. Nova pa kar še ni na strežniku. Saj bom dala prostor za dihat, ampak… no, bom.
Skupaj s tem lahko štejem, da je zatajil tudi računalnik, ampak zanj po drugi strani mislim, da ni kaj dosti kriv.
Ampak ob živce pa me je dokončno spravil telefon. Nekako imajo vsi prav. Popolnoma nesposoben je postal. Tako to gre, ko ne menjaš telefona na vsake pol leta. Nekako ga povozi čas, pa ga niti nimam tako zelo dolgo. Samo nekje sem brala, da za to različico preprosto niso več naredili posodobitve. Ja, super.
Vdih, izdih in tako naprej, mar ne?
Tole včasih nastane prava vojna z živci.
In že, ko sem se zbudila par uric kasneje, sem ugotovila, da kaže boljše. Stran je stala na spletu in čakala sem, da lahko zaspim nazaj. Slišala sem moj najljubši glas, ki je bil prekleto optimističen in zaspala z lepšo mislijo.
Kaj za vraga, ko je potem hitro za tem zvonila budilka. Čeprav se mi zdi, da je bila pred tem še bratova. Za vsem tem pa niti ne vem od česa sem se "zares" zbudila.
Dnevi, ko imam faks sredi dneva, avtomatično prinesejo en kanček poležavanja. Za okus.
Časa za pisanje pa v vsakem primeru malenkost zmanjka.
Nisem pričakala in samo odprla vrat. Preveč sem bila neučakana in sem počakala pred odprtimi vrati. To je tisti trenutek, ko se čas ustavi, vse odmisliš. To je tisti trenutek, ko sem preprosto srečna. Z nasmehom do ušes in naokoli.
Obljubila sem večerjo. Popečen piščanec v smetanovi omaki skupaj v družbi popečenih bučk in jajčevcev s prilogo testenin. Super.
Vse je teklo gladko in šlo kot namazano, dokler odcejene testenine niso končale na kuhinjskih tleh. Včasih je že preveč lepo, da je res in jaz sem grozno nerodna oseba. Kljub vsemu, se je rešilo. Dokaj optimistično. Dokaj.
Če nam ponudiš karte, jih že težko zavrnemo. Res ne vem, kdo od nas treh ima večje veselje do igranja. Gamblerji. Kitajski poker.
Že težko rečeš kdo ima največ sreče. Na koncu sreča ni bila naklonjena bratu. Sva si potem midva razdelila nagrado.
Valjala sem se od smeha. Dobesedno. Na kavču. Zadnji predvajani del The Big Bang Theory je bil po dolgem času tako noro smešen. Res. Valjala sem se od smeha. Res. Sheldon ustvarja komične trenutke. Nevede.
Po večerji, po igranju, po seriji pa film. Lotila sva se dekleta z zmajevim tatujem. The Girl with the Dragon Tattoo. Kar ameriške verzije. Pa sva ga gledala že kar precej pozno v noč. Ampak se je splačalo, ker je bil popolnoma navdušen. Jaz sem bila že takrat, ko sem ga gledala na morju. In mislim, da mi je originalna švedska različica, ki je bolj pristna, še bolj všeč. Čeprav ta ni slaba.
Sobota se je začela tako, da smo jo malenkost zaležali v dopoldne. Nikomur se ni nikamor mudilo.
Počasi je prišla na vrsto kavo. Potem malo "svežega" zraka. Porcija jagod. Pa zajtrk. Ena jajca na oko in en tatarski biftek.
Pa smo udarili še eno dopoldansko dozo kitajskega pokra. Sreča se je zopet obrnila v isto smer, vendar je bilo deljenje malo drugačno. Dva proti ena. Pa še pol krofka.
In potem je šel.
Ideja. Padec cukra. Kosilo. Kar pleskavice.
Dobro se gode tistemu, ki se ob padcu cukra pojavi pri meni. Na zalogi sem imela čokolado, maline in vanilijev sladoled.
Tako so nastali sufleji z malinami na vrhu in vanilijevim sladoledom ob strani. Prav dobra mešanica. Sladko. Čokoladno. Kiselkasto. Osvežilno. Mrzlo.
Ne vem kako, da že prej nisem gledala tega filma - Miss Potter. Ampak menda je bil to res veliko primernejši trenutek in sem z "namenom počakala". O angleški ilustratorki in avtorici knjig o Petru zajcu. Te risanke smo včasih gledali tudi na prvem programu. Ker se spomnim uvodne špice.
Film me je prav inspiriral. Ker nazadnje sem si zastavila cilj, da bi napisala in ilustrirala knjigo. Še letos. Ker bi rada tako pisala kot risala in ustvarjala. Skozi ljubke podobe in zanimive zgodbe. Vizualiziram si nekaj, česar bi se lahko kar dotaknila, kar je blizu in zgleda dosegljivo. Le lotit se moram in vztrajati. Morda zmorem.
Zato me je vse skupaj inspiriralo. Rada bi bila to.
Za čisto tako mimogrede - navdušujejo me obleke iz tega obdobja. Presenetljivo.
Poleg tega pa imajo v tem filmu daleč najbolj zabavno zanimive dialoge. Jaz bi se tudi tako zabavala s takšnim izražanjem. Prav fantastično je.
A veš tisti občutek, ko ti zjutraj eno uro zvoni budilka in jo sploh ne zaznaš. Pa je morala zvoniti kake petkrat ali šestkrat, ampak zbudila sem se eno uro kasneje. Ravno, ko je moral vlak odpeljati s postaje. Skratka. Pester začetek.
Zdi pa se mi, da me ni toliko pretreslo, kot bi me ponavadi. Ker sem vedela, da tudi če malo zamudim, sploh ne bo panike. Sedaj, ko imamo zgolj korekture je pravzaprav vseeno ali prideš prvi ali pa zamudiš kakšno uro.
V resnici sem izkoristila samo akademskih petnajst in kakšno minuto več. Eno uro kasneje sem se zbudila, pa nisem zamudila popolnoma nič!
Če ne drugega sem se vsaj naspala, ker sem imela, kako bi se temu reklo, precej trden spanec. Precej.
Potem pa sem bila še pridna. Na začetku sem pokazala tisto, kar me je prejšnji dan mučilo in se mi je nekje ob koncu dneva ustavilo. Imela sem ilustracije in besedilo, nič pa oblikovano.
Profesorica mi je dala nekaj izhodišč. Izkoristila sem štiri ure, ki sem jih imela in pokazala končni izdelek ob koncu.
Sedaj imam narejeno. Se mi zdi. Jeej!
Tisti občutek, ko ti "navaden" tiskalnik za dokumente natisne boljšo fotografijo kot nek "superduper" foto tiskalnik. Mislim, da ga nekaj muči. Pa ravno, ko imam vse. Barve, papir, fotografije za natisnit. Ravno sedaj…
Sedaj pa čakam, da se prikaže pred vrati in se mi nariše največji nasmeh kar jih premorem in se mi zaiskrijo oči.
Vreme v kombinaciji s predavalnico na faksu počasi in vztrajno srka življenje iz mene. Skupaj z voljo in optimizmom. Prav grozno je.
Zrak v računalniški učilnici skupaj z vzdušjem je tako mračno, turobno in ralo depresivno. Nekaj od računalnikov, nekaj od vremena in nekaj od naloge, ki jo izpolnjujemo. Ta kačji pastir v programu za modeliranje je prava muka.
Prav očitno je bilo, ko sem zapustila učilnico in faks, ker se mi je zdelo, da sem lažje zadihala. Grozno energijo ima tista učilnica.
No, tako je bilo včeraj.
Naš štirinožni pasji družinski član danes praznuje štiri leta. Štiri leta!
Četrtega četrtega trinajst. Same štirice. Pa še štiri je star. A ni dobro? Jaz bom pa 22, kar dobimo tudi eno štirico ven.
Skratka imeli smo mini fotošuting. Midva z bratom in pes. Družinsko in pes. Pes. Brat. Midva z bratom. Kar nismo nehali.
Kuža pa je pravi lepotec. Ron je še novo vratnico dobil, ker je tista oranžna popolnoma izgubila svojo prvotno barvo.
Sedaj se ponosno sprehaja naokoli v turkizni.
Ilustriranje. Iskanje besedila. Sestavljanje. Prost četrtek je potrebno izkoristit in narediti kaj pametnega za jutri. Nekaj pa morda bo.
Danes se mi je malo zbegala ura v glavi. Vsakič mislim, da je eno uro več, kot v resnici je. Tista že premaknjena.
Mislim, da je to posledica današnjega bujenja. Včeraj sem z malo težavami zaspala. Pa sem danes slišala, da nisem bila edina, morda je bilo nekaj v zraku. Je imel še kdo podobne težave?
Potem, ko se je jutro še prebujalo, sem se pa sama že zbudila. Pravzaprav me je zbudila svetloba luči, ki je bila danes nenavadno svetla. Že tako imam v naprej naštiman vzglavnik, da me brat ne bi zbudil, če bi prižigal luč, ampak danes se je razsvetlilo vse naokoli. Tak čuden pojav.
In potem nisem mogla nazaj zaspati. Ura pa je kazala sedem in pol. Nekaj minut gor ali dol.
Jaz pa sem bila budna. In prekleto tečna. Predvsem sama sebi.
Zeblo me je. Ko sem šla ven s psom.
Pa sem bila oblečena kot celo zima, ki ni bila kaj pretirano topla. Ampak danes me je zeblo. Drugega aprila. Ko je spet snežilo. Pardon, še vedno snežilo.
A ni že čas za pomlad?
V okviru Tedna slovenske drame se je kot spremljevalni program danes odvijalo branje 10-minutnih dramskih besedil, ki so jih pripravili študentje AGRFT-ja. Vse skupaj je bilo v Stolpu Škrlovec. Simpatično prizorišče.
Po neuradnih informacijah se bo tu odvijal tudi Dinozaver in sicer 12. maja.
Skratka bolj slišala kot videla sem 5 dram, ki so jih spisali študentje. Obetavne so bile. Ampak je bilo toliko podatkov naenkrat, da sem bila potem že zmedena kdo je kje nastopal in zakaj se je šlo.
Ena o župniku in kuharici. Ena o nazdravljanju na novo stanovanje. Ena o deklici, ki se je skrila pri vrvohodki. Ena o nevesti, ki jo ni bilo na poroko. Ena o tašči in tropskih sadežih.
Mogoče bi si lahko zapomnila kakšen naslov. Skratka.
Tista o nazdravljanju na novo stanovanje se mi je zdela še najbolj zanimiva. Ne vem zakaj. Čeprav je bila pri zadnji ta tašča kar zabaven element. Pri tisti poroki še vedno nisem prepričana, kaj se je zgodilo. Prva je bila tudi fina. Te o deklici pa se skoraj, da nisem mogla spomnit, ko sem zdajle štela katere sem gledala.
Potem pa sem odšla z režiserko gledališkega društva Toj to!, ki bo uprizoril Dinozavra, na kavo. Pravzaprav deci deci jabolčnega soka, ker me je nehalo zebsti. Dvajset minut sva kaj hitro spremenili v dve uri klepetanja, tuhtanja, zbiranja idej in analiziranja. Poleg vsega pa sem se naučila še kaj novega.
Nekje na pol sva ugotovili, da se je vesolje tako namenilo, da je nastalo tole moje delo in prav s takšno vsebino oziroma glavnim junakom. Kot bi vedela, pa nisem. Ker pravi, da je dinozaver rabil samo besedilo. In ga je dobil. Nevede. Naključno. Z namenom. Takšnim, ki so ga poslali v širni svet, ujela pa sem ga sama in pretvorila v besede, ki se bodo postavile na oder. Pestro.
Še vedno pa slišim same pohvale. Ah, tale Dinozaver.
Mislim, da imam rahel problem z natečaji. Danes sem naletela na še enega na Facebooku. Tokrat se gre za Busko. Na kratko so to nalepkice za Urbano.
Tako, da lahko ocenite moje. Lotila sem se ilustracij. Živalskih.
Bilo je to, ali pa delo za faks. Pa sem se odločila za živali. Tisto drugo me še vseeno čaka. Že nekaj časa.
Res ne vem več, kaj imam s temi natečaji.
Pa dramsko besedilo. Brisače. Sedaj tole za Busko. Potem morda še za Gorenjko. Skratka, prav pestro je.
In ko smo že pri dramskih besedilih, še en članek dobim v KŠK-jev Zapik.
Nazadnje je bil intervju v Kranjskem glasu. In obvestila o zmagi na radiu, večih.
Očitno se mi kar dogaja. Precej.
Mislim, da res nisem verjela, da se kaj takšnega lahko zgodi. Na področju pisanja.
Da bom doživela to, da bom napisala dramo. Zmagala. In bo potem uprizorjena. Še v najbolj nadrealističnih sanjah si ne bi kaj takšnega predstavljala. Skrajni čas je že, da se uščipnem.
Ježek se je pojavil na koledarju. Jajce sem pobarvala na belo z velikim rdečim srčkom. Film sem porabila do konca in ga nesem jutri razvit. Se že veselim fotografij, ker pojma nimam kaj vse se je fotografiralo.
Pol leta nazaj. In še več.
Največjo šalo je pripravilo vreme. Sneg aprila. To je bilo skoraj to za prvi april.
Za vse, ki veste in ne veste. Game of Thrones je danes zunaj. Vsi ti podatki so mi znani, čeprav ne gledam.
Sicer pa smo spet pri potici, remiju in dveh izgubljenih igrah.
Ko poslušaš Lano, se ti zdi, da si se znašel v drugem stoletju. Danes poslušam Lano Del Rey.
