Pester urnik smo imeli pripravljen za soboto. Mislim ne toliko urnik, kot je bilo dogajanja na sporedu.
Dan smo sicer začeli tako počasi, saj se ni nikomur nikamor mudilo.
Ampak smo se spravili po soseski, ki je novejša, bolj "fensi" in izgleda malce bolj luksuzno. Stanovanja so imela na strehi bazene, tako se govori.
Špancem naročiti čaj je kar precej smešno, saj noben ne pričakuje tega. In ko tretjič ponovim "té verde", morda ne mislijo, da se šalim. Ne vem pa sicer kakšna je navada pitja tega napitka.
Dobro, da mi je ostalo "Verde que te quiero verde" tako v spominu. Lorca pa slovenščina pa zelena in to. Tako, da vem kakšna je zelena.
Vsi so bili presneto neučakani, ker so vedeli, kaj nas čaka. Že prejšnji dan smo naročili paello. Takšno za deset oseb in baje najboljšo tam naokoli, ki jo kuhajo le za vikend. Hecen sistem.
Ampak definitivno se je splačalo. Malo drame.
Pred nami pa se je znašla ogromna posoda. Za deset ljudi. In zadišalo je, ko smo dvignili folijo. Potem pa smo se gledali med sabo in čakali, kdo bo prvi napadel. En za drugim smo se je lotili. Povedali so nam, da so jim razložili, da jo je najbolje jesti, kar iz posode. Ker je tisti riž treba še malce podrgnit, da je še boljši. Ampak je bila presneto dobra. Prav so imeli. In zajec res tekne. Ups.
Počitek po kosilu. Napokali smo se, ker je bilo težko nehati.
"Hengali" so v sobi. Jaz sem se nekaj poskušala pretvarjati, da sem pridna in obupala nekje na pol poti. Potem smo se družili še na strehi ob razgledu Paiporta, ko se je sonce počasi spuščalo. S kozarcem sangrije.
Crklanje na kvadrat predno se je bilo potrebno obleči, da gremo.
Navijaško razpoloženi. V barvah, odtenkih in šalu. Pa sva imela prvi del fotošutinga. Kjer sem imela jaz veselje. Ki ga je bilo potrebno ustavit.
Pa smo prši pred stadion.
Ogromno ljudi. Navijaško razpoloženih.
Ogromen stadion. Mestalla.
Noro.
Na nogometni tekmi sem bila enkrat, ko smo bili še manjši in so nas otroke peljali gledat na Plečnikov stadion. Drugače pa se ne spomnim, da bi bila kje drugje ali kdaj.
Valencija proti Malagi.
Dejansko sem bila na nogometni tekmi, kar verjetno zabava vse skupaj, vključno z menoj. Kdo bi si mislil. Moram priznam, da je bilo noro. Vzdušje in množica in stadion in dejstvo, da bi rekla, da smo imeli precej dobre sedeže, saj smo imeli prav dober pregled nad dogajanjem s sredine.
Že ko smo prihajali do stadiona, smo imeli pregled nad precej ogromno množico, ki se je zbirala okoli. Fantje sicer pravijo, da sam stadion sprejme 55 tisoč ljudi, bilo pa jih je nekaj čez polovicoJaz bi seveda razložila, da precej več. Ampak ne glede na vse bilo je precej noro. Ker če sem bila jaz navdušena, potem je pa že nekaj bilo.
Papirnata letala. S tem so se obmetavali med tekmo in vsake toliko je kakšno priletelo mimo glave. Eno izmed njih je preletelo skoraj polovico igrišča. Čisto hud let.
Mehiški val. Nor je bil videti pa kar tri kroge smo naredili. Ob takšni množici kar pozabiš spremljati dogajanje na igrišču in gledaš kako potuje naokoli in kdaj si na vrsti.
Skratka. Videla sem 6 golov. Pet za Valencijo in enega od Malage. Seveda smo navijali za domače in bili čisto veseli, čisto padli notri in z navdušenjem gledali tiste štiri gole, ki so bili v roku 6 minut.
Tako učinkovit navijač sem. Ni kaj. Ha.
Sicer sem vmes tako padla notri, da sem se ujela, ko sem vzkliknila "ay no!", ko nekaj ni šlo ravno po načrtu.
Dejansko sem vesela, da sem se strinjala, da grem.
Po tekmi pa v center, skupaj z nepregledno množico in na malo okrepčila potem pa smo ujeli še zadnje pol ure Oktoberfesta. Ker te tekme se začenjajo ob 10h v Španiji. Tisto pa zapirajo ob 2h. Nekje vmes smo se ujeli. Fantje z litrskimi vrči. Dekleti sva se pa pozibavali v polkastih ritmih.
Pa s taksijem domov.
Rrrrrk. Kot zajec na bobne.
Dan smo sicer začeli tako počasi, saj se ni nikomur nikamor mudilo.
Ampak smo se spravili po soseski, ki je novejša, bolj "fensi" in izgleda malce bolj luksuzno. Stanovanja so imela na strehi bazene, tako se govori.
Špancem naročiti čaj je kar precej smešno, saj noben ne pričakuje tega. In ko tretjič ponovim "té verde", morda ne mislijo, da se šalim. Ne vem pa sicer kakšna je navada pitja tega napitka.
Dobro, da mi je ostalo "Verde que te quiero verde" tako v spominu. Lorca pa slovenščina pa zelena in to. Tako, da vem kakšna je zelena.
Vsi so bili presneto neučakani, ker so vedeli, kaj nas čaka. Že prejšnji dan smo naročili paello. Takšno za deset oseb in baje najboljšo tam naokoli, ki jo kuhajo le za vikend. Hecen sistem.
Ampak definitivno se je splačalo. Malo drame.
Pred nami pa se je znašla ogromna posoda. Za deset ljudi. In zadišalo je, ko smo dvignili folijo. Potem pa smo se gledali med sabo in čakali, kdo bo prvi napadel. En za drugim smo se je lotili. Povedali so nam, da so jim razložili, da jo je najbolje jesti, kar iz posode. Ker je tisti riž treba še malce podrgnit, da je še boljši. Ampak je bila presneto dobra. Prav so imeli. In zajec res tekne. Ups.
Počitek po kosilu. Napokali smo se, ker je bilo težko nehati.
"Hengali" so v sobi. Jaz sem se nekaj poskušala pretvarjati, da sem pridna in obupala nekje na pol poti. Potem smo se družili še na strehi ob razgledu Paiporta, ko se je sonce počasi spuščalo. S kozarcem sangrije.
Crklanje na kvadrat predno se je bilo potrebno obleči, da gremo.
Navijaško razpoloženi. V barvah, odtenkih in šalu. Pa sva imela prvi del fotošutinga. Kjer sem imela jaz veselje. Ki ga je bilo potrebno ustavit.
Pa smo prši pred stadion.
Ogromno ljudi. Navijaško razpoloženih.
Ogromen stadion. Mestalla.
Noro.
Na nogometni tekmi sem bila enkrat, ko smo bili še manjši in so nas otroke peljali gledat na Plečnikov stadion. Drugače pa se ne spomnim, da bi bila kje drugje ali kdaj.
Dejansko sem bila na nogometni tekmi, kar verjetno zabava vse skupaj, vključno z menoj. Kdo bi si mislil. Moram priznam, da je bilo noro. Vzdušje in množica in stadion in dejstvo, da bi rekla, da smo imeli precej dobre sedeže, saj smo imeli prav dober pregled nad dogajanjem s sredine.
Že ko smo prihajali do stadiona, smo imeli pregled nad precej ogromno množico, ki se je zbirala okoli. Fantje sicer pravijo, da sam stadion sprejme 55 tisoč ljudi, bilo pa jih je nekaj čez polovicoJaz bi seveda razložila, da precej več. Ampak ne glede na vse bilo je precej noro. Ker če sem bila jaz navdušena, potem je pa že nekaj bilo.
Papirnata letala. S tem so se obmetavali med tekmo in vsake toliko je kakšno priletelo mimo glave. Eno izmed njih je preletelo skoraj polovico igrišča. Čisto hud let.
Mehiški val. Nor je bil videti pa kar tri kroge smo naredili. Ob takšni množici kar pozabiš spremljati dogajanje na igrišču in gledaš kako potuje naokoli in kdaj si na vrsti.
Skratka. Videla sem 6 golov. Pet za Valencijo in enega od Malage. Seveda smo navijali za domače in bili čisto veseli, čisto padli notri in z navdušenjem gledali tiste štiri gole, ki so bili v roku 6 minut.
Tako učinkovit navijač sem. Ni kaj. Ha.
Sicer sem vmes tako padla notri, da sem se ujela, ko sem vzkliknila "ay no!", ko nekaj ni šlo ravno po načrtu.
Dejansko sem vesela, da sem se strinjala, da grem.
Po tekmi pa v center, skupaj z nepregledno množico in na malo okrepčila potem pa smo ujeli še zadnje pol ure Oktoberfesta. Ker te tekme se začenjajo ob 10h v Španiji. Tisto pa zapirajo ob 2h. Nekje vmes smo se ujeli. Fantje z litrskimi vrči. Dekleti sva se pa pozibavali v polkastih ritmih.
Pa s taksijem domov.
Rrrrrk. Kot zajec na bobne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar