Pa je teden že naokoli. Mene pa še čisto nič ni vleklo domov.
Ponavadi se že prej naveličam, ampak tukaj sem se tako odmaknila od vseh "vsakdanjika", da je preveč prijalo. Za ta čas.
Ampak enkrat je treba domov pa še letalo nas je čakalo.
Še zadnjič do mesta. Na kavico pred železniško postajo in potem smo se poslovili. Saj bo kmalu čas prišel naokoli in se spet vidimo. Center mesta smo pustili za seboj, ko smo se spravili na metro do letališča.
Prav dobro imajo urejeno, da te pripelje direktno do tja. Ne rabiš nič drugega.
Čisto mirno. Brez hitenja. Brez nervoze.
Še malo "svežega" zraka preden smo se sprehodili skozi senzorje in uzrli letala.
Tokrat so spet merili kovčke, tehtali jih niso. Malo smo se načakali, da so bili švicarji lahko točni kot ure, mi pa smo imeli malenkostno zamudo. Komaj obembe vredno v resnici.
Leteti ni ravno nekaj, kar bi bilo med prijetnimi dogodki, te pa popelje od točke A do točke B v relativno kratkem času. In že smo se spuščali skozi oblake na letališče v Trstu, ki ga je moralo nekaj minut pred tem zajeti naliv. V zraku je bil tisti svež vonj in občutek po nevihti in tla so bila razmočena.
Še preden pa smo se zavedli pa smo bili doma.
Pa je bil dopust mimo. Kovček pa razpakiran in vrnjen. Samo še slike so govorile, da sem bila pred nekaj urami na drugem koncu Evrope.
Z največjo težavo sem ustala. Z največjo težavo sem funkcionirala.
Predavatelj iz Portugalske nas ima ta teden na delavnicah in danes smo začeli. Imela sem takšno srečo, da je včeraj odpadlo in čisto nič nisem zamudila. Saj pravim... sreča.
Dejansko sem iz španščine preklopila na angleščino. Čisto me medejo že teli jeziki. Če se niti nisem mogla skoncentrirati, da bi pisala slovensko, ampak sem avtomatično delala zapiske kar v angleščini.
Imam nalogo. Nekaj z diagrami. Nekaj z brandingom. In nekaj z Ljubljano.
Pridno smo še potegnile danes.
Ne da. Se mi. Nič.
Ponavadi se že prej naveličam, ampak tukaj sem se tako odmaknila od vseh "vsakdanjika", da je preveč prijalo. Za ta čas.
Ampak enkrat je treba domov pa še letalo nas je čakalo.
Še zadnjič do mesta. Na kavico pred železniško postajo in potem smo se poslovili. Saj bo kmalu čas prišel naokoli in se spet vidimo. Center mesta smo pustili za seboj, ko smo se spravili na metro do letališča.
Prav dobro imajo urejeno, da te pripelje direktno do tja. Ne rabiš nič drugega.
Čisto mirno. Brez hitenja. Brez nervoze.
Še malo "svežega" zraka preden smo se sprehodili skozi senzorje in uzrli letala.
Tokrat so spet merili kovčke, tehtali jih niso. Malo smo se načakali, da so bili švicarji lahko točni kot ure, mi pa smo imeli malenkostno zamudo. Komaj obembe vredno v resnici.
Leteti ni ravno nekaj, kar bi bilo med prijetnimi dogodki, te pa popelje od točke A do točke B v relativno kratkem času. In že smo se spuščali skozi oblake na letališče v Trstu, ki ga je moralo nekaj minut pred tem zajeti naliv. V zraku je bil tisti svež vonj in občutek po nevihti in tla so bila razmočena.
Še preden pa smo se zavedli pa smo bili doma.
Pa je bil dopust mimo. Kovček pa razpakiran in vrnjen. Samo še slike so govorile, da sem bila pred nekaj urami na drugem koncu Evrope.
Predavatelj iz Portugalske nas ima ta teden na delavnicah in danes smo začeli. Imela sem takšno srečo, da je včeraj odpadlo in čisto nič nisem zamudila. Saj pravim... sreča.
Dejansko sem iz španščine preklopila na angleščino. Čisto me medejo že teli jeziki. Če se niti nisem mogla skoncentrirati, da bi pisala slovensko, ampak sem avtomatično delala zapiske kar v angleščini.
Imam nalogo. Nekaj z diagrami. Nekaj z brandingom. In nekaj z Ljubljano.
Pridno smo še potegnile danes.
Ne da. Se mi. Nič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar