Rada bi... že enkrat dokončala ta stavek.
Samo še eno izmed ponedeljkovih juter. In samo še eno izmed čakanj na vlak, ki ima sedaj že redno 10-15 minutno zamudo.
Vsa zdolgočasena sem naletela na bivšo sošolko, katere pot poteka ravno obratno kot moja, ampak relacija je ista.
Vse skupaj je bilo izrečeno na hitro z veliko podatki. Od izbirnih predmetov do vpisov in vseh šolskih procedur. Samo površinsko izgovorjeni stavki, da so napolnjevali tišino. Ker je to vedno bistvenega pomena za večino ljudi.
Napolniti tišino. Napolniti prazen prostor. Vedeti, da si.
Pri umetnostni zgodovini se vedno zatakne ob koncu. Takrat bi profesorica rada vse. Naenkrat.
Ni prostora za mnenja, ni prostora za vprašanja. Samo oddane in narejene stvari ob nepravem času.
Ključki oz. čipi za malico so vrnjeni. Na nek način smo osvobojeni Roške. Končno.
Zdržale smo zgolj eno uro in seveda malico. Kdo se brani zrezka po dunajsko? Nato odtavale v vetrovno Ljubljano.
Neverjetno razkopana je. Balzam. Jagodka. Voda.
Sploh nisem nikoli razmišljala, da se na strehi Centromerkurja bohoti sam Merkur. Le kje imam glavo?
Šank rock - Želim da si tu
Ni komentarjev:
Objavite komentar