Še zdaj mi piska v glavi. Najbolj izrazito pa je, ko se v popolni tišini uležem v posteljo, takrat je zvok noro glasen in nadležen.
Grozno.
Ne razumem. Vsaka stvar, ki sem se jo dotaknila. Dobesedno.
Rada bi se skrila pred seboj, a ni mogoče.
Kokosove zadevščine.
Pleskanje. V marelično. Oranžno. Timsko delo. Akcija.
Larina risba. Oranžen paspartu.
Naletla sem na našo sliko od včeraj.
Gledam slikce iz preteklih objav na blogu. V kotičkih očeh so se začele nabirati solze v trenutku, ko sem se zavedala, da je oz. bo kmalu konec nekega obdobja.
Da drugo leto ne bo več enako kot sedaj. Da ne bodo isti ljudje. Ne bodo isti prostori. Iste poti.
In ugotovim, da je ta blog prav eno veliko zadovoljstvo. Skupek spominov in misli, ki so rešene pred pozabo. Zame. In druge.
Kingston - Plesati na soncu
Ni komentarjev:
Objavite komentar