Ne, jaz cel dan odsotno preživim in niti ne vem kaj počnem.
Skrila bi se pod 'kovtr' in tam ostala.
Zakaj človek preprosto tega ne more narediti. Počakati, da mine.
Ker že tako ali tako dovolj čakamo, kaj bo še en trenutek več. Kaj bo to v življenju polnem čakanja.
Kaj pa, ko ne veš kaj čakaš? Ali pa kaj, če ne dočakaš?
Kaj pa potem?
Luna spet dobiva polno obliko. Kako hitro se je premaknila iz enega konca okna na drugega, ne vem.
Samo vem, da bom morala v Ljubljano zjutraj in uro in pol preživeti pri najbolj butastem asistentu, ki je poln samega sebe in samo teži svojim kolegom. Če ni to čisto veselje...
Zakaj ni preprosteje?
Moje misli niso sposobne sproducirati popolnoma nič. Morala bi napisati svoj del seminarske, pa je pred menoj še vedno prazen dokument.
Nisem sposobna narediti prav ničesar.
Vse, kar je dalo še kanček življenja v mene je to, da so Američani nazaj.
Pa dejstvo, da bo kmalu tu sobota.
Dve mali prisrčni bitji, ki sta s sprehoda prišli popolnoma umazani. In sta iz črnega in belega prešla na rjava.
Kako zabavni so ti ujeti odnosi med njima. En bolj navihan kot drug.
Poleg tega smo si pa po kosilu privoščili današnjo sladico s kepico vanilijevega sladoleda. Omamno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar