To je prva stvar, ki je bila danes zapisana v beležko. Ker je odmeval po avtobusu na poti v Ljubljano s svojo pesmijo z letošnje Eme.
Med vajami sem kričala. Zgolj metaforično. V sebi.
Tako fino to prekrijem s pogovori o čezcesto se vozečem smartu.
Če me bo še kdo kaj vprašal v faksu, ga bom prezrla. Ali pa bom kričala - obupno je!
Še nobena stvar me ni tako nervirala.
Če imaš kaj ustvarjalnega v sebi bodo to zatrli že v prvem koraku. Poteptali in izmaličili. S tako radostjo, da ji ni para.
Samo računaj!
Ne razmišlaj!
Prepisuj podatke!
Poslušaj nepotrebne informacije!
Grej sedež v predavalnici!
Vsaj na blogu se lahko izživljam, če od mene ni nikakršnega znaka. In ne, tudi za pričakovati ga ni.
Jaz živim notranji svet. Jaz živim tam, kjer je svet narejen iz spominov, občutkov. Ne tukaj.
Ko se zasanjam nekje, sredi Ljubljane. Popolnoma odstona. Popolnoma neprisebna. Pa se najde ena 'teta'. Vzeta čisto izven konteksta. Ampak se je tako dobro zlila z vsem "dogajanjem", s tokom misli.
"Saj veš, da take sanje ponavadi ne pomenijo tistega, kar predstavlajo."
Moje misli so pri tem spustile en velik - 'a loh?' (op.: "A lahko!?")
In mi je pokvarila tako fin moment.
Sem pa vsa tresoča se stala pred mojimi kolegi in razlagala o formatih paprija. Pardon, poskušala razlagati. Pojma nimam, kaj pa je dejansko prišlo ven iz mojih ust.
Pa še prepogibati sem pričela papir. Še toliko bolj fino. Ko so bili že vsi naveličani ter čakali na takojšen konec.
Pa sem dobila sladoled. Hvala.
Ker sem dejansko prepogibala papri. In hočem klobuček. Rabim ga. Pudra ne nosim. Kremi pa ne zaupam popolnoma in ne, ne bom spet zapečena. Skrila se bom. Če ne bom začela z dežnikom okoli hodit! S takšnim čipkastim, takoj ko ga najdem.
To bi bila pojava.
Moje oči se še vedno ustavlajo na sliki Moulin de la Galette na moji levi in opazujejo klobučke. Čisto nevede se mi zdi tak pariški. Tako podzavestno se je prikradel v moje misli in na plano izbruhil, ko seje videl pred seboj.
Narezek sem ustvarila. In dodala zastavice. Tako pepermintaste. Čeprav so bile samo dodatek. Fin trenutek ustvarjalnosti.
Danes je vse tako italijansko s francoskim privdihom.
S francoskim filmom. Une suite pour 2.
Ni komentarjev:
Objavite komentar