Saj ne, da sem prejšna leta hodila ravno ob tem času ali pa še prej. Pa se mi je danes zdelo to tako nenavadno.
Vlak je čakal, kot je čakal vsakič poprej. Na istem tiru, na istem mestu. Enakem.
Šla sem skozi vrata, skozi katera sem šla vedno in poiskala mesto na katerem sem sedela prevečkrat. Ali pa vsaj nekaj podobnega.
Nisem mogla kaj, da se ne bi nasmehnila sama sebi. Ob tem dejstvu.
Prvi april je, pa me nihče ni dobil na limance. Nihče se ni pošalil. Pa tudi jaz ne.
Čakalnica je bila že polna. Iskala sem znane obraze, da bi vsaj vedela, da sem na pravem mestu. Čeprav koliko študenstskih ambulant pa je poleg Filozofske fakultete. Na koliko vratih piše 'sistematski pregled'.
Žal sem bila še na kako pravem mestu. Kjer sem čakala. In se tresla. Srepo strmela predse.
Nikoli nisem bila navdušena nad kakršnimikoli zdravstvenimi ustanovami. Ni ravno najbolj prijeten občutek biti tam, saj ponavadi veš, da so vsi okoli tebe okuženi z nečim, bolni pa tudi sam nisi v najboljšem stanju. Če pa že si, te pa zadane kaj potem, ko prideš domov.
Tudi vonj, ki napolni nosnice, ko prideš v neprijazen okoliš je naravnost odvraten. Prisiljene čakalnice. Ljudje, ki so nestrpni od samega čakanja. Brošure na kavnih mizicah in slike oziroma plakati na stenah. Nekje v kotu pa vedno stoji ali visi tisto za plašče.
Zdravnice in sestre, ki tekajo naokoli. Niso najbolj prijazna bitja pod soncem.
Sama se izogibam tega vzdušja in takšnih ustanov. Zato ne hodim k zdravniku. Moram potrkati za to.
Kot se izogibam piku igle, ki izsesa kri ven iz telesa. Ampak danes je bilo to tako nahitro in nepričakovano, da sem skoraj skupaj zelezla šele med predavanji in sem se hotela vdreti v zemljo. Še zdaj ne morem pogledati roke. Preprosto že ob sami misli na to se mi naježi koža.
Grozno.
Čakaš. Čakaš. In še vedno čakaš. Eno uro in pol sem čakala samo na tisti dve minuti, da mi je zdravnica potrdila, da sem v redu.
Če ne drugega, je bila vsaj nadvse prijazna z menoj tistih 120 sekund. Čeprav je bilo verjetno vsaj kakšno minuto več.
Čeprav ne vem zakaj me vsi sprašujejo, če sem zadovoljna s faksom. A se mi res na daleč vidi?
Čas sem krajšala tako, da sem brala tisto knjigo Poljubi me, miss. Zgodba se mi zdi tako blazno znana, kot da bi jo nekje že slišala ali pa videle. Pa to knjigo berem prvič. Ampak dogodki, ki se pišejo, so tako znani. Tako blazno, da ne vem kam bi jih uvrstila.
Čeprav prebavljiva pa ravno ni najbolje. Mogoče na silo.
Je tako blazno osnovnošolska ali pa nekaj. Tako blazno neberljiva.
Oh, tako blazno sem razvajena s strani velikih pisateljev in njihovih svojevrstnih slogov, da je to polom na celi črti.
Tako na silo je napisana. Samo zato, ker je morala biti, ne ker je želela biti. Tak občutek sem dobila ven iz tega.
Smešno pri vseh knjigah pa mi je to, da ima uvod, ki zna biti dolgočasen. Dolgo razvlečeno zgodbo s tono nepomembnih opisovanj skupaj z zapletom in potem tako kratek zaplet in konec, da v resnici sploh ne veš kaj se je zgodilo.
Definitivno so mi bolj všeč slogovno zanimive knjige. Ampak rabim kakšno takšno za vmes, da se pravzaprav zavem, kaj gre lahko vse narobe in potem z veseljem in navdušenjem berem naprej.
Ne morem se naposlušati pesmi "L'll Red Riding Hood" v izvedbi Amande Seyfried. Tako nežno in prikupno. Z zvokom kitare.
Rada bi videla film. Rada bi občudovala ogrinjalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar