Oh, s kakšnimi stvarmi se ubadamo. Resno?
Seveda, da smo vsi pogrnili teoretični del, če ga pa noben ne razume. Tudi, ko se trudi pojasniti.
Še en dan preseden na predavanjih. Oh, kam leti vse to.
Kot so vsa drevesa ozelenela kar naenkrat. Še vedno ne dojemam.
Čez Ljubljano se je fino sprehoditi, ko te obdaja toliko zvokov. Prijetnih in malo manj. Začne se z zvokom avtomobilskih motorjev. Speljevanjem. Potem je vse naokoli čeblanje ljudi. Pa pesmi pri Nami. Prometna Slovenska. Glasna Čopova. Tisti podhod, ko greš mimo MGL-ja, kjer je vedno glasba. In čist tišina, ko se iz Nazorjeve zavije na Ajdovščino. Tam je popolna tišina v središču Ljubljana. In potem nekaj metrov naprej spet običajni vrvež mesta.
Tam naslonjena na steno vlaka končam zatopljena v branje.
Cvetovi magnolije ostajajo odprti. In svetloba sosednje hiše jih ne osvetljuje več, ko se za njimi kažejo temni oblaki noči.
Blogger/blogspot je postal zanimivejši. S funkcijo kartic, mozaika in podobnih zadevic.
konoczaspi kot mozaik
Ni komentarjev:
Objavite komentar