Seveda se bo. Ali ni največji užitek najti staro zalogo knjig na podstrešju. Ali ni užitek listati po spominskih knjigah in starih dnevnikih? Gledati stare fotografije.
Pa si sedaj predstavljajte otroka, ki na podstrešju najde 20 let staro elektronsko napravo. Je to užitek? Je to sploh veselje?
Zdi se mi, da se sama vedno bolj vračam nazaj. Da vedno bolj tehnologijo dajem na stran.
Še malo pa bom imela pred seboj tipkalni stroj in ne računalnika. In bom dobesedno tipkala besede na reciklirane liste papirja in jih vlagala v prisrčne mape. Ja to.
In poleg bom prilagala razvite fotografije, ki bodo nastale v enem kliku ne po desetih.
Oh, to bi bil užitek. Ali pa slikati polaroidne fotografije, ko se slika prikaže pred teboj.
Sedaj sem se spomnila na izraz hipster. Sploh ne vem, če je to pri nas že razširjeno, vem da v Ameriki je blazno in na njih gledajo tako z viška, kot se je tukaj gledalo na emote.
Uradno je. Nimam sreče.
A me boste vsi postrani gledali, če rečem, da se mi domače za ob goveji župci včasih zdijo tako fine. Zvoki harmonike so tako pristni in domači.
Kot alpske hiške včeraj. Pač gorenjska deklina, ni kaj.
Še na radiatorju imam tak skoraj gorenjski parazol. Čeprav je dežnik pa tudi ne prav gorenjski. Je preveč moder kot rdeč.
In Slapovi z Ne reci nikadar, so zakon. Pa rečite karkoli želite.
Meni se zdi tako nolstalgično in valčkasto. V spomin mi skače srebrn radio v kuhinji pri mami in ta kaseta. Pa ne vem, če je spomin sploh pravi. Ampak zdi se mi, da je imela kaseto/CD od Slapov. Prav lepa slovenska.
Drevo so prestavili. Teoretično forzicijo, ampak je vseeno že pravo pravcato drevo. Tako, za zajtrk. Ko sem sama še komaj odprla oči v postelji.
Nekateri so res talenti, ni kaj. Ampak drugi. Ha. Človek se vsaj nasmeji.
In jaz sem se valjala od smeha na kavču.
Ni komentarjev:
Objavite komentar