Ko ni faksa. Ko ni prevažanja sem ter tja. Samo en lahkoten petek.
Imava drevo. V lončku. Upajmo, da bo raslo.
Na s soncem obsijanem vrtu. Posajenem s takšnimi in drugačnimi rastlinami, ki vzemajo dih. Ki cvetijo v najlepšem razcvetu.
Danes sem videla pomlad. Ne, danes sem se zavedala da je pomlad. Tako za res, drugače se tega zavedam že nekaj tednov.
In Bepanthen bom začela nositi naokoli.
Shranjujem si vse kar je lepega. Ter pospravljati sem nehala na stopnji, ko sem prah obrisala s knjig na knjižni polički. Počasi sestavljam vse. In povečujem zbirko. Čeprav je tista zame neprecenljiva še vedno v škatli. Otroške pravljice in slikanice pa pod omaro.
Morda bom imela nekoč knjižno omaro. In bom vse potegnila na dan in jih občudovala in prijela v roko.
Rada večkrat gledam, berem iste stvari. Ker sem vedno znova presenenčena in pozabim male malenkosti, ki me razveselijo.
Za en sam trenutek pa mi je v spomin skočila Praga. Ko smo bile v grajskem parku na vrhu hriba in sem zrla dol na celotno mesto. Ostale pa so uživale v senci/soncu na klopci.
Točno ta občutek mi je skočil v glavo. Čeprav ne vem, od kje se je prikradel in zakaj je prišel. Samo zasidral se je in ostal za trenutek. Dokler se ni vtisnil. Potem je odštel.
Praga - 20.9.2010
Lahko se vsakič znova čudim, kaj je narava sposobna pričarati. V od oblakov črnem dnevu obsvetljenem s soncem. Prave male trenutke lepote. Ki se pojavijo ob sončnem zahodu.
Stoj. Opazuj. Občuduj.
Izvedela sem, da se lahko dobi Diano Instant. Oh.
Malo toplega zeliščnega čaja na mrzel večer. Mmmm.
Čas se ustavi. Razpoloženje se dvigne. In nasmeh na obrazu se razleze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar