Cvetovi tistega drevesa tam za živo mejo, ki se razbohoti s cvetovi, katerih barve gredo od nenakšne rožnato-vijolične do bele.
Pa sem šele sredi noči opazila, da so se že razcveteli. Ali pa se bodo takoj, ko jih bo sonce zbudilo. Navsezgodaj, ko bom še spala.
Takšen prizor je prav magičen in še objektiv fotoaprata ne bi nikoli tako dobro ujel tega trenutka in ga opisal s tisočimi besedami.
To je preprosto magičnost noči. Ko vse zaspi, se prebudijo najlepši trenutki.
Saj pravim, ko noč zaspi.
In, ko sem že ravno pri blogu. Danes sem poskušala opredeliti tematiko tega bloga.
Nekako se mi zdi, da ga ne morem popredalčkati.
Je veliko fotografij, ampak ni fotoblog. Je nekaj estetike, ampak ni tako povezam z ustvarjalnostjo. Je razmišlanje, ampak ni čisto tako. Sem pa tu se najde še kakšen recept, komentar iz modnega sveta ali s sveta filma. Pa ni čisto tako.
Vsega je po malem. Z vsako stvarjo je malo začinjen. Jaz pravim, da je samo Blog in nikamor ne spada.
Ne znam ga preprosto položiti v predal z velikim napisom in ga zapreti.
In vem, da bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar