Oh, super.
Prav fantastično se mi je zdelo, ko sem se usedla na trolo in odpeljala od sončnega zahoda proti domu. Stran od Ljubljane. Zaenkrat samo za dan.
V jutro sem zaspala. Nekje po zvonenju budilke.
Ker po vsem mučenju s seminarsko. Po vseh mailih. In vseh težavah spanec hitro zapre oči. Nazaj.
Nervoza je iz minute v minuto naraščala. Dokler nisem stopila pred predavalnico in povedala tisto, kar sem imela napisano in kar mi je padlo na pamet. In noben me ne bo prepričal, da je Photoshop CS ubistvu 7 verzija. Ker vem kako izgleda škatla od sedme verzije. Vem kako izgleda knjiga. Z lečo, očesom in obalo. Vizualno je preprosto.
In kako dobro sem se počutila po tistem, ko sem se lahko usedla nazaj v klop. Noro. Kamen se je odvalil in svet je znova stekel naprej.
Kot smo ga potem veselo pokali pred fiziko. Oh, kako smo se nasmejali. Ampak me je vse veselje minilo, takoj ko se je list z nalogami znašel pred menoj. Oh, pa ta fizika.
Ampak važno, da so počitnice. Važno, da lahko dam noge v luft in se sramežljivo skrijem pred soncem.
Imeti termosko pomeni imeti mali obred. Zdi se mi tako fino, ko uzamem živo zeleno stvar iz torbe jo počasi odvijem in natočim mrzlo vodo v lonček in uživam. Ob sami vodi. Kaj, to so najlepši trenutki.
In vem, kam se je izmuznil gospod Novak. Kje po vsej verjetnostni snemata svojo oddajo. Pšššt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar