Čepke kapice

Zbudila sem se iz precej nenavadnih sanj. Iz takšnih, da se mi je začelo smejati že na vse zgodaj zjutraj. O pristnem slovenskem filmu. Ne vem ali bi bolje opisala kot srhljivko s komičnimi elementi ali komedijo s srhljivimi trenutki.
Skratka še v sanjah sem se nasmejala, ko sem videla nekatere znane obraze. Mislim, saj so bili vsi znani in poznani ljudje iz mojega življenja pa vseeno. Razen enega indijskega tipa, ki pravzaprav ne vem iz kje se je vzel.
Neprecenljivo.


Dan se je začel z zajtrkom. In ta se je zgodil v senčnem zavetju hruške. Z jagodami in malinami.
To pa lahko napove en sam fin dan.
In je tudi bil. Takšen blazno fin.


Z vsem soncem in poletnim vzdušjem. Vreme je tako "nenavadno", ker še ni tako vroče, kot bo, ampak je pa že doseglo tisto stopnjo soparnosti, ko ne veš kaj bi sam s seboj.
Pa tudi večeri oziroma noči so že takšne. Prav poletne. Čeprav so te še bolj fine. Mislim večeri so fini, saj so ravno prijetno hladni.
In ne vem zakaj me vsi čudno gledajo, ko rečem da je prijetno hladno? Je to res tako nenavadno?
Ampak prijetno toplo je pa v redu?
Čeprav je to tako kot modrozelena in zelenomodra.


Včasih se je tako fino peljati na izlet, ko veš, da greš na čudovit konec ob sončnem dnevu.
In veter poleti, pardon spomladi, je prijetna zadevščina.


Bled. Z namenom tekmovalnega dela. Atletike.
Ampak brez tipične blejske kremšnite pač ne gre. Skupaj s kepico vaniljievega sladoleda na strani. La dolce vita. Sladko življenje.
Ja, to so tisti pristni drobni trenutki.


Ne vem zakaj, ampak blazno fino se mi zdi se peljati v prtljažniku. Na zadnjem zadnjem sedežu.
Ko sem samo jaz in bežeča pokrajina skozi okno.
Ostali glasovi in debate pa malce zbledijo.


Košček pehtranove potice.


Pet domačih. Pet blejskih. Pet atletskih.


Obožujem pristno alpsko vzdušje okolice. S tipičnimi hišami in še bolj tipičnimi lesenimi ograjami. Na katerih so v veliki verjetnosti izrezana srca.
Tako domače je. Tako pristno. In meni najboljše.

Cher - You Haven't Seen The Last Of Me