Kar se je nato izkazalo za neresnično, saj me nje moj lasten spomin prevaral in mi dal vedeti, da se lahko poigra z menoj.
Na lastne oči sem se morala prepičati, pa sem komaj verjela. In krepko izgubila.
Juhej.
Sem pa zabavala bratranca. Najprej z najbolj preprostimi kockami, katere škatla je bila dobra za bobne, čelado in še kaj.
Potem pa sva tekla gor in dol po hodniku. Komaj sem ga lovila, saj je hiter kot blisk. Čeprav je komaj dobro shodil. In neznansko vesel in nasmejan. Smeje se. Veliko.
Tak mali sonček je. In z malimi rokami se je privil k meni.
Te počitnice smo porabili toliko orehov in jedilne čokolade, da človek ne more verjeti. Že tretjič ta teden sem pekla orehovo torto ali tisto-kul-pecivo-od-mame.
Kreativno ustvarjanje. Bolj hitenje. Ker se mi je končno porodila ideja kakšno darilo narediti.
A na žalost mi ni uspelo slikati albuma. Za dvajset in najst.
Hitim ga oddat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar