Mogoče bi se res morale dogovorit za Tabuje na Rožniku. Vsaj kakšen dan prej.
Sem se pa vseeno potepala in ustvarjala mogoče novo prvomajsko tradicijo. Z Ameriško pito.
Ena jagodna pita. Tri punce in ena Ameriška pita. Prva klasična in originalna je še vedno najboljša. 'This one time, at band camp...'
Ženske debate o vsem mogočem.
Omalovaževati. Kakšna zapleteno-dolga beseda.
Ponočni potep je dobro del. Po vasi, kjer nimajo nobene luči. Res -skoraj- nobene.
In ker lahko štejem utrinke. Kjer se vidijo vse zvezde neba. Kjer se prižigajo posamezne luči po soseski in kjer pridemo do grozljivk. O, te zgodbe ponoči. Blazno neprijetno.
Pa smo sanjale o morju. Jutri.
In se odšle vsaka v svojo smer v tej prvomajski noči.
Naštela sem še dve utrnjeni zvezdi na nebu.
Utrinki. Trije.
Imela sem male želje. Drobne, a velike.
Čudno ampak vse želje od vseh utrinkov so se zgodile le v sanjah. Mogoče pa pri meni ta sistem resnično ne funkcionira ali pa na drugačen način deluje. Hmm.
Zbudila sem se šele v pozno dopoldne, ko sem se odločila, da bi se spravila spat in ne pisat bloga. Čeprav ponoči nastajajo takšne pisarije, da še sama sebi včasih ne verjamem.
Gledam Country Strong in poskušam definirati to country glasbo. Ker pač počasne verzije izpadejo tako kot naše veselice tiste s starejšimi pari, ki se prav galantno gibljejo po plesišču. Ampak ne veselice z narodno zabavnim bendom, pač pa s tistimi, ki prepevajo popularne slovensko-hrvaške pesmi.
Obrnila sem koledar in pozdravila maj, ki vztrajno maha v pozdrav. Z iris se odvija ta mesec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar