Ne glede na to kaj naredim, koliko se potrudim in prej vstanem – na koncu se mi vedno mudi.
Stvari sem zmetala skupaj – en, dva, tri. Ampak po tretjem teku po stopnicah, ko sem še nekaj pozabila, po tem se mi je končno uspelo odpeljati od doma.
Trdila bom, da se pot od Kranja do Škofje Loke neznosno vleče, ampak če poslušaš pesmi, ki naredijo pravo vzdušje med vožnjo potem gre vse lažje. Poleg tega pa se mi uspe še zgubiti. Tako da, volila. Tu je dogodiviščina. Ko se kot velik otrok rešim izpod zmotane količine cest, se pojavim na napačnem kraju ob napačnem času. No, vsaj na napačni postaji. Jaz sem na železniški, oni pa čakajo na avtobusni.
Parkirišče je lažje najti kot v Ljubljani, a to je vedno zapletena naloga. Vseh muk me pa odreši nasmeh že zbanih ljudi, ki v pozdrav na daleč nestrpno in z veseljem mahajo in krilijo z rokami.
Šele tu se znajdem ob pravem času na pravem mestu.
Loke nisem vase vsrkala že nekaj let. Če me spomin ne vara, sem ene počitnice na pol preživela tu. Pri tem seveda obstaja velika možnost, da me spomin še kako vara. Um je tako svojeglav.
Neravne ulice. Skupaj nagnetene hiše. Privdih zgodovinskega. In barvna pročelja. Ljudje pa postajajo na klepetu. Ob kavi.
Lahko se pomakneš nazaj v čas in vidiš srednjeveško podobo. Ko pa znova pomežikneš, se ti prikaže sodobnost današnjega življenja in hitro, še zadnji trenutek odskočiš pred avtomobilom.
Poslikale smo prav vsako malenkost, ki nam je skočila v glavo. Ki je zgolj pritegnila pozornost.
Z gradu smo zrle na cerkev. S cerkve nazaj na grad. Navkeber smo šle prevečkrat, a vedno uživale v razgledu.
Naša “vodička” nam je razkazala vse. In naše ameriške prijateljice so bile navdušene. Vedno znova so impresionorane nad sestavo mest. Nad starim mestnim jedrom. Nad kavarnicami.
Nekje na klopci pod gradom je bilo napisano: "Spomni se tega dne, ko sem ti rekel, da te imam najraj. In vedi, da te hočem nazaj. Spomni se tega dne, ko si me nežno poljubila, ko si mi dala konec in napako naredila.
Pozabiva na stereotipe, poskusiva na novo začet, verjamem da, da se še lepše kot včasih imet."
Žal mi potem zmanjka klopce na sliki. Čeprav je tole pisano v nekrajšani verziji.
Noge smo v vročem, prevročem dnevu namočile v mrzlo Soro. Na gradu smo prikrito opazovale poroko in v parku snedle mao peciva. Stale smo na Hodičovmu mostu in ob cekvici na gričku imele fotošuting.
Spihale smo vsa semena z lučk ter zrle v veliko Kaščo. Vse to smo počele. In vedno se je vsa Škofja Loka znašla pod našimi nogami. Tako hitro.
Po vsem tem, si je potrebno privoščit kosilo. Palačinke s Planico. In pico. Jaz sem prvo, na ostalih krožnikih pa se je znašlo drugo. Danes sem zgolj za sladko.
Čas, ki se je iztekel na ledeni kavi je minil hitro. Dopoldne je šlo mimo v trenutku in jaz sem imela v mislih novo misijo za danes. Samo še vedno sem tehtala vse odočitve, ko sem se vozila proti mojemu mestu, ki je bilo do zadnjega kotička zabasano s črnimi oblaki.
Tu se konča prvi del dogodivščine. Dneva, ki se je razvlekel na dva zanimiva dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar