Skratka do tega privede, ko te nekdo na sobotno jutro vrže pokonci.
V Ljubljani se je odvila pot ob žici. To je bilo nekaj v povezavi z okupacijo Ljubljane in podobnimi zadevami iz takrat.
Ta mala prikupna prestolnica se je v tem času še prebujala iz spanca. Še z zaprtimi očmi, ki jih je počasi mencala je pogledala v nov dan.
Vzeli smo štartne številke in se zavlekli na kavico. Da smo se skupaj Ljubljano do konca prebudili. V najbolj prikupno jutro z veliko sonca. Bilo je tako mrzlo, da smo se kot mrtinčki hitro postavili na sonce in tam presedeli, dokler nas ni čas napodil na štart. Še toast je teknil.
In otrok je pri sosednji mizi v rokah vrtel najbolj moder sladoled. Nikoli nisem razumela kaj je tako dobrega na teh barvah, pa vseeno.
Tekačev se je trlo. Kamorkoli si pogledal je pogled naneslo na v soncu okopane ljubljanske stavbe ali športne copate. Trlo se jih je na tisoče. Takšnih in drugačnih. Vse s čipi. Krogci prepletenimi za vezalkami.
Štetje se je začelo in po trije so se odpravili na progo. Trije z enakimi majčkami. Trije približno enako stari. Trije popolnoma različni. Toliko vsega ujetega na enem samem mestu.
Sprožilec je klikal in klikal in čakala sem, da se naša trobarvna trojica poda mimo in s teče z največjim navdušenjem. No tekla je mimo, ampak ne še z največjim navdušenjem.
Čas je tako hitro stekel naokoli, da še predno sem se zavedala sem že stala ob ciljni ravnini navijala za vse prišleke. Prišle tekače. Trojice.
Nekateri so prav zmagoslavno prišli v cilj. Drugi so prav s težavo pritekli. Tretje trojice so nekoga vlekle za sabo. Spet četrte so se z rokami visoko dvignjenimi v zrak in nasmeški na obrazih podale. Bile so usklajene. Čakale so tretjega člana. Ali pa so si z veliko solidarnosti pomagale med seboj.
Na obzorju se je prikazala modro-zeleno-oranžna trojica, ki je zmagoslavno z dvignjenimi rokami pretekla cilj. Tako. Po uri in še malo.
Ženin, ki je tolkel za doto. Oranžen avto, ki je zbujal pozornost. In rdeč balonček, ki je letel za menoj. Počutila sem se kot najbolj srečen otrok, ko mi ga je teta navezala na zeleno štiriperesno deteljico.
Zsport. Oblačila za vsak šport.
Še zadnja fotografija, ko so srečni odšli. In tako je predramljena Ljubljana polna energije ostala za nami.
Mi pa na zasluženem kosilu z ekipo. Šofer. Fotograf. Trije tekmovalci.
Potem pa sem počasi skladala spomine v skupine in jih spravila v šklatlo. Kot sem spravila vse iz mize.
Jutri bo tudi nekaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar