Težko se je vrniti. Se je zbuditi. In vstati. Oditi v svet.
Izkoristila sem še marsikateri trenutek poležavanja preden sem se nehote spravila k sebi.
Ker ko sem stala pred stopniščem in opazovala vse kolege kako so veselo kramljali med seboj. Takrat sem se znašla v mehurčku obdanem z glasnim blebletanjem, ki ni izoblikovalo prave oblike pogovora.
V tistem trenutku sem se počutila, kot bi se čez počitnice toliko zgodilo, meni pa ničesar niso povedali. Kot bi vsi vedele nekatere stvari, ki jih jaz nisem. In sem samo stala tam in skozi okno zrla v ptiča, ki je pristal na vrhu smreke. Pred menoj.
Poti po katerih sem se danes sprehajala do vijolične stavbe so bile intuitivno izbrane. Čeprav sem imela v glavi povsem drugačen razpored, a me je na koncu kar drugam poneslo.
Ker prvič sem srečala prijateljico s fantom, ki ju nisem tako videla že zelo dolgo. Od lani. Mislim, saj njo sem. Ampak skupaj. Tako sredi dneva. Brez namena srečanja.
Pa sem tik za tem naletela še na moje ameriške prijateljice. Ki so posedale v senci dreves. Tudi čisto tako nenadoma. In nepričakovano. Pa sem prisedla za tistih nekaj dobrih minut, da smo si hitro izmenjale kam in kako.
Ljubljana se je po morečem seminarju ovila v odtenke temno sive. Pihalo je na nevihtni način in dež me ni ujel. Šele, ko sem vstopila na vlak in se poglobila v branje sem opazila polzeti kaplje.
Takrat si je nebo dalo duška.
Sprano nebo pa pusti za seboj nekaj čudovitih zadnjih sončnih žarkov v s kapljami prekriti pokrajini.
Likanje ob nogometu vsaj malo popestri šport pri katerem vsi ostali člani zaspijo.
Nogomet, ki so ga vsi opevali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar