Vsa iz sebe sem. Že cel dan. Zgolj zaradi sanj. Nikoli mi ni jasno, kako podzavestno in potiho se prikradejo. Dajo lažno podobo resničnosti in izginejo v trenutku, ko odprem oči. Z globoko impresijo in še večjim vtisom. Ker je to eno z drugim in eno z istim, ampak ravno tako kot je, je poudarjeno.
Hakeljc je v tem, da niso bile grozne, srhljive ali kaj takšnega. Čisto nič od tega. Normalen človek bi jih jemal kot še ene izmed sanj. Mogoče nekaj lepega in čudovitega. A v meni so pustile tako nenavadno živo podobo - ki me spravlja ob pamet. Resnično me spravlja ob pamet.
Mogoče bo jutri boljše, mogoče ne. Moram si dati čas in pozabiti. Pozabiti, kako nepomembno veliko so pomenile. Povzročile hud nemir, napenjanje možganov in odšle kot blisk.
Grozno dolga dolžina. Nekateri ponavljajoči deli. In ena sama podoba, ki je ostala. Vse drugo je preprosto izpuhelo z jutrom.
Malce se mi že blede.
Poleg tega pa pojma nimam, zakaj sanje tako močno vplivajo. Name.
Vzhodi in zahodi. Ne le sončni tudi lunini. Tudi ti so nekaj posebnega in nekako čudoviti.
Ko se velik svetel krog počasi pomika proti vrhu neba, takrat ustvari malo čarovnije.
Obarva se rdečkasto. Oranžkasto. Rumenkasto. V tople tone. In je velika še bolj takrat, ko nagajivo sije skozi nezastrto okno. Ob vzhodu je optično veliko večja, kot takrat, ko jo običajno vidimo.
Ta luna, ki vse noči visi na nebu. Ta luna, ki posluša vsa naša vprašanja. Vse naše dvome in tegobe. Luna, ki je navdih vsem in vsakemu.
In potem se počasi skrije v svojo mračno senco.
Ok. Skratka, sedaj me je že malce zaneslo.
Mogoče bi krivila velike količine sadja. Lonec češenj.
Ali pa sebe.
Ali pa vse konce sezon, ki te naredijo radovedne.
Ruche. Lookbook 2011. Unending Love. A Southern Romance.
Fotošuting na temo The Notebook.
Ostala sem čisto in popolnoma brez besed. Stermela sem v vsako stran. In na koncu šla še enkrat od začetka.
Zdi se mi, da je tako dobro in preprosto ujet trenutek.
Prinesla sem pol slona. Ga ponosno obesila vsem na vpogled. Na steno.
Meni se zdi čudovit- Lahko bom ždela pred njim ure in ure.
Ni komentarjev:
Objavite komentar