V vseh možnih trenutkih in situacijah.
Ni vse briljatno, ker ne more biti . Je pa nekaj vsaj zanimivega vmes. Dobrega.
Niti ne vem zakaj se sedaj v to spuščam. Verjetno zaradi prazne strani pred nekaj trenutki.
Nostalgično sem obujala spomine na risanke, ki sem jih včasih gledala.
Še sama jih ne znam vseh našteti, čeprav jih v trenutku, ko jih zagledam kristalno jasno znova vidim pred seboj, kot takrat, ko so se še vrtele po televiziji.
In z vsakim člankom ali pa zgolj objavo nekje - najdem več in več risank, ki sem jih gledala. Tako z veseljem. In nekatere od njih do bile kul, druge zanimive in tretje zgolj čudovite.
Slavila sem pri remiju. Ponovila kako se igra žandarja in se do sitega najedla.
To sem počela danes. Počutje je še vedno obupno, ampak veliko boljše kot včerajšne.
Gre na bolje. Vsaj nekaj.
Prepevala sem si Barnijevo pesmico. Od tistega kuža, ki je bil nekoč junak TV zaslonov. Tisti, ki ga je poznal vsak otrok.
Vzamem rumeno palerino. Kariraste škorenjce. In se odpravim ven v noč. V hladno, malo deževno noč z razmočeno ulico. Po kateri počasi stopam, ko mi veter seže vse do kosti.
Kljub vsemu se počutim odlično in občutek, ki ga nosim seboj je skorajda filmski. Z rumeno palerino, ki je našla svoj prostor na obešalniku na vratih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar