Datum me izdaja. Samo še en mesec. Od današnjega dne naprej. Groza.
Kako pogrešam to, da se umirim. Med vsem tem hitenjem. Med vsem čakanjem in vsem prevažanjem. Da vzamem trenutek tam na klopci v parku. Sredi Tivolija. Da sem popolnoma spokojno mirna za toliko nekaj trenutkov.
Brez brezglavega hitenja. Vezanosti na kakršnikoli urnik ali vozni red.
Tukaj pridem k sebi tudi po petih urah in pol matematike. V enem dnevu.
Usedem se med 'The Thing' in fotografijo brez naslova ter s pogledom sledim slehernemu obiskovalcu Jakopičovega sprehajališča.
Kako se je ulični vrvež sprevrgel v mirno mestno zavetje, mi je bilo že jasno pred Narodno galerijo.
Veličastna neoklasicistična stavba, ki se baha s svojim pročeljem je čisto potiho čakala na vsakogar, ki je bil sposoben za hip odpreti oči. Vetrič je zapihal in iz bližnjega drevesa ponesel liste cvetov na krilih lahkotnosti, ki jih je čisto počasi in lagodno spustil mimo rumene stavbe. S čisto čarobnostjo dogodka.
To je bilo videno vsakomur, ki je za trenutek vsrkal nekaj lepega in ki ni s sklonjeno glavo odhitel naprej proti mestu, kjer mora biti.
Kako hitro in enostavno bi bila lahko jaz danes tista, ki bi brezglavo hitela domov. Tako lahkotno bi izgubila ta trenutek in se ujela v ritem vsakdana. Pa sem se zgolj danes uprla in rajši v Tivoliju sedela v senci dreves ter pisala po listu papirja.
Ne bi videla niti veverice s katero sva si bili dober meter vstran. In to, da sem lahko še zadnje strani knjige Viharna noč čisto počasi in z užitkom vsrkavala.
Včasih se je dobro založiti s pocukranimi zgodbami ali pa vsaj ljubezenskimi.
Če bi mi kdo povedal, nekje nedolgo nazaj, da bom začela gojiti veselje do pisanja, bi mu rekla, da me je zamešal z nekom.
Ampak sedaj pa to počnem. Zase in za svojo dušo. Se izlivam na papir. Ker je tako preprosto oblikovati besede in jih prekladati sem ter tja in marikateremu povzročati sive lase z "napačno" uporabo. Važno, da jaz uživam.
Ko bom velika bom imela na polici v knjižni omari SSKJ. Tak velik in debel. Kot ga imamo sedaj v omari. In kot ga preprosteje lahko uporabljam na svetovnem spletu. In ko bom velika bom imela tipkarski stroj. Da bom gledalo kako z vsakim klikom nastane črka in z vsakim ritmom in zaporednjem klikov nastane beseda. Po koncu vrstice pa bo le-ta skočila nazaj. Z opozorilom. Mojo knjižno zbirko bom dopolnila z Malim princem in knjigo s slikami o Monetu in njegovih slikah. Sprehod po pariških galerijah bo barvn in debelejši, iz kuhinje pa bo dišalo po dobrotah. Vrat pa mi bo krasila ogrlica iz biserov.
Fino je svet, ki je napisan na papirju. In kako hitro je ustvarjen.
Dobro uro in malenkost sem uživala v senci parka, ki me je počasi hladilo. Ko pa sem se pokazala soncu, so se tudi tisti na katere sem čakala - pokazali.
Vse je še vedno zabavno z Američani. Tudi ultimate frizbi. Predvsem to.
Kljub nerodnosti in čeblanju. Čeprav nisi ravno navdušen nad ekipo, ampak po nekaj zamenjavah in drobni poškodbi je vse lažje. In po komaj spisanih pravilih na koncu slavimo. Kar tako.
Še malo pa bomo imeli pokal Tivolija.
Smešno je, da vedno najdem stvari za katere sem že davno predvidevala, da sem jih izgubila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar