Usedla sem se v velik zelen avto in se podala na kratko pot. Proti mestu. Ker sem vedela, da je avtobus iz prestolnice že ustavil na tisti avtobusni postaji, kjer včasih sama čakam.
Pričakala sem moje najbolj kulj ameriške prijatelje kar kriče iz avtomobila. In jim čez cesto na veliko mahala z rokami.
Pa smo naredili mali potep po malem Kranju. Ki pa je tako nepimerno obdan z bodeče oranžnimi ograjami, ki nakazujejo na dela. Tako, da so obnavljali vse kar je bilo zanimivega. Jaz sem poskušala razložiti kaj, ampak pol stvari še sama ne vem. Ali pa sem samo davno tega slišala in je skozi drugo uho ušlo iz glave.
Slovenski trg. Gimnazija. Kipi. McDonalds. Staro mestno jedro. Prešernova ulica. Glavni trg. Vodnjak. Srkofag. Mestna hiša. Cerkev sv. Kancijana. Prešernov kip. Vodnjak brez muze/ženske. Prešernovo gledališče. Plečnikove stopnice. Rožnvenska cerkev. Pungart. Cerkev sv. Fabijana, sv. Sebastjana in sv. Roka. Grad Khislstein. Tržiška kepica sladoleda v Evropi. Kanjon reke Kokre. In po uscani gasi vse nazaj do začetne točke.
Sprehodili smo se čez skoraj vse. In malo pogledali. Malo raziskali. Malo skušali definirati. Poslikali in šli pogledati naprej.
Bil je prav prijeten potep. S tržiško kepico v roki in hojo po stopnicah navzdol. To dvoje je komaj funkcioniralo skupaj. Ampak smo našli čisto tišino in kanček spokojnosti, ko smo zrli kako Kokra teče in ptice žvrgolijo.
Kakor so povedali so bili navdušeni. En, dva, tri smo bili doma.
Mati in oče sta čakala. Ron pa je z največjim navdušenjem pozdravil prišleke.
Na vrtu za hišo smo se hitro razkomotili in tam precej veselo začeli s vsespološnim klepetom. Stresali smo šale. Pripovedovali in ugotavljali raznorazne stvari, ki so nam v tistem trenutku padle na pamet. Tudi angleška izgovorjava Ljubljane.
Dodatne točke.
Enka je vedno zabavna stvar. Sploh, če pri tem dodaš še besedico Upss in na plan povlečeš še malo drugačno različico igre - potem zabave in smeha ne zmanka. Ter raznih 'ups-ov' in 'ooow-jev'. Za seštevek pa dobiš obilico zabave.
Zadišalo je po hrani in kmalu smo imeli na mizi tipičen družinski slovenski piknik. Takšnega s čevapčiči, perutnino in hrenovkami. S kančkom vseh mogočih namazov. Paradižnikom. In kruhom toliko vrst, da nastane velika, če ne ogromna dilema - kaj bi.
Bolj kot smo praznili, toliko hitreje so se spet napolnili krožniki. Končali pa z odlično pečeno orado. Mmmm.
No, pravzaprav smo končali s pecivom - fake cake. Ker je izgledala kot torta, čeprav to ni bila.
Še skupinska fotografija je zabeležila dan in kuža je sodeloval. Prvič smo ga silili, drugič pa je sam prišel k naši gruči.
Sledila je hitra predstavitev in opis dela, ker se to vedno počne in potem nas je vseh 6 sedelo v avtu, s težkim srcem pripravljeni na pot.
Odpravili pa smo se proti deževni Ljubljani. Tako za konec.
Če pogledam izkupiček dneva bi rekla, da je bil en fantastičen dan z druženjem, prijatelji in obilo smeha. Res nepopisno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar