Tri punce na poti.
Upale smo, da nas bo doli pričakalo kaj lepše vreme kot tista megla, ki se je vila po poti.
Pa smo se motile.
Sonce je samo malo sramežljivo pokazalo svoje žarke in se skrilo za oblake, ki so spustili par kapelj dežja.
Ko smo sedele na pomolu in obujale spomine, kako smo za praznike vedno nekako na morju. In kakšne traparije smo počele.
Morski zrak je zaokrožil med nami. Valovi so nežno butali ob pomol in sonce se je počasi kazalo.
Tu se je začutil tisti kanček, ki ga hočeš začutiti. To, da si na morju. Na obali. Da vsrkavaš vse kar je okoli tebe. Da se čas ustavi.
Seveda pa je lepo izležavanje nadaljevati na sadni kupi.
Cacao in sedeži narejeni tako, da lahko bolj ležiš kot sediš. Kar smo močno izkoristile.
Ob jagodah in jagodnem sladoledu. In dolgi čakalni vrsti za wc.
Pot od Portoroža do Pirana je tako dolga. In polna meduz.
Ta bitja smo srečale na vsakem koraku in bilo jih je ogromno. Vse komaj vidne. Rahlo vijoličaste in klobučaste. Srhljivo.
Déjà vu. Po vsej verjetnosti smo naredile isto kot lani. Se po še večji verjetnosti obrnile prav na isti točki. Odkorakale nazaj v isti lokal za isto mizo z istim natakarjem. Na pico. Pici. Dve delimo na tri.
Nazaj smo pretežno bolj počivale. In hodile dolgo. Dolgo.
Ko so se vsi vozili na tistih smešnih za več osebn namenjenih vozilih, ki so jih poganjali s pedali. S strehico.
Me pa smo šle s hitrostjo utrujenega človeka proti avtomobilu.
Našle smo zavetišče in odpeljale enega kosmatinca na kratek sprehod, saj smo skoraj zmotile večerjo. Koliko kosmatincev se je gnetlo in smrčke podajalo skozi rešetke ograje. Vsaka si je našla enega, ki ji je padel v oči.
In kot bi mignil smo bile doma. Pošteno utrujene.
http://www.blogger.com/img/blank.gifSlikice so še v drugi - drugomajski objavi. Tukaj jih je samo nekaj. Ker jih je bilo narejenih okoli 500 in še nekaj z drugim fotoaparatom.
Mislim, da me je pošteno pregrelo, saj me sedaj blazno zebe.
Spat grem z mislijo, da se mi jutri ne da v Ljubljano. Ne da z veliko začetnico.
Ni komentarjev:
Objavite komentar