Ker rabim nekaj takšnega, saj je pred menoj en kup učenja. In še večji kup nezainteresiranosti za to specifično reč. Mislim, da mi več učenja kvečemu škoduje kot koristi, saj na koncu pristanem tam, kjer sem bila na začetku ali pa še stopnjo nazaj.
Skratka, ko bi me vsaj zanimalo bi bilo vse malce lažje.
Tako pa sem nekako razdeljena na dve strani. Ne vem kako naj se odločim, kam naj se nagibam in kaj naj v resnici naredim. Ostajam pa samo z več in več stvarmi iz dneva v dan. Skratka, v mislih imam že toliko stvari, da je stresno. Toliko bi morala narediti in biti na toliko koncih naenkrat, da je nemogoče. Problem je, da tuhtam in tuhtam in tuhtam, ko bi lahko samo poprijela za delo in bi koristneje preživela čas.
Ampak to nekako očitno ni in ne bo v moji naravi.
Izdihnila sem ob vročini današnjega dne. Po soncu do vode. Malce sem se udarila v koleno in malce boli. Pa še živčna razvalina sem tako da trikrat juhej zame.
Sem si pa vzela čas zase in pustila stvari za seboj ter odšla na rojstnodnevno druženje.
Veliko ljudi bo kot prvo stvar zavrnilo kaj takšnega, saj se morajo učiti. A jaz nisem takšna. Ne morem zavračati takšnih priložnosti. In za kaj - faks? Ko bi od njega vsaj dobila kaj v zameno za ta trud pa dobivam občutek kot samo dajem in dajem in dajem in ni nobenega vidnega rezultata, ali pa ga nasplošno ni. Kje je potem smisel? V teoretičnem znanju? Na listu paprija?
Kako zgrešen sistem je to, je lahko videti ob vsakem prižigu televizije, ko se v različnih oddajah pojavljajo tako imenovani doktorji na raznovrstnih področjih. Ki se sučejo kot mačke okoli vrele kaše in nikoli nič pametnega ne povejo. In če so vsi tako pametni, zakaj smo se pa znašli v takšnem položaju na prvem mestu?
Rojstnodnevno druženje. Pri Američanih, kakopak. Pet Američanov ima na kupu rojstni dan. In jaz. Šesti pa se jim pridružuje v drugem letnem času, drugem zodikalnem znamenju in istem mesecu.
Tako so organizirali eno takšno druženje z vsemi prijatelji, ki so jih srečali tu v Sloveniji in s katerimi se videvajo na kofetkanju.
Prinesla sem eno platneno vrečko. Z ljubljanskim zmajem. Eno cocto z rožico. In en cd slovenske glasbe. Za male malenkosti.
Bil je klepet vse poprek. Bilo je pecivo/torta, recimo da limonina. Bili so "rjavčki". In druge sladko-slane dobrote. Fotošuting ob sončnem zahodu. Neumni izrazi na obrazu in tako naprej.
Dokler se nismo zavestno odpravili ven v park, kjer se je ameriško druženje prevesilo v bolj slovensko izgledajoče. S seboj smo vzeli vino in odšli v park - to je tako znano in privleče na dan kar nekaj spominov.
Bili smo tam na otroškem igrišču, ker smo padli v nekaj zanimivih debat. Pod nočnim nebom. Posutim z zvezdami. Z zvoki. Z nežno melodijo. Z vetričom, ki je izginil še predno se je približal. Ob čisto pravi temeperaturi. Prijetno hladno-topli. Z gusarji na krovu.
Res je dajalo nekam morsko vzdušje - z gusarsko ladjo, svetilnikom in potencialnim splavom. To vse je stalo tam. To vse je pripomoglo k celotnemu vtisu. In fantje so prav zares na koncu izgledali kot nekakšni gusarji na krovu, vsak svoj tipičen predstavnik.
Skratka bil je ravno takšen trenutek, ki se ti vtisne nekje v spomin in se vedno ko ti misel nanese nanj nežno nasmeješ. Ker veš, da je bila samo en super večer prevešen v noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar