Da sem razporedira vse uhane, ki jih lastim. Da sem na verižicah ponovno zavezala pentlje. Da sem kramo premetala že iz dveh škatel v tretjo. In vedno naletim na nekaj kar zmoti celoten potek dogodkov.
Pa samo s sobo imam tak problem.
Mislim, da to ravno zato, ker sem preveč navezana na stvari v tem smislu, da mi vsaka stvar obudi že dolgo izgubljen spomin.
Potikala sem se po mrzli reki Kokri, ki je nežno hladila moja stopala. Skakala sem iz skale na skalo in upala da ne čmoknem notri.
Ron pa je užival v hladni svežni. Dokler se nisva oba skupaj ustrašila velike doge.
Čarli je tisti pes, ki je dobil mojo pozornost v zavetišču. Danes sem ugotovila.
Smile.
Why? Because you can.
To je sedaj na moji steni. To bom lahko videla vsak dan. To.
Ni komentarjev:
Objavite komentar