Z namočeno posodo. Čeprav sem pospravila vse skupaj kakšen dan pred tem.
Ne glede na to kaj naredim, pride trenutek, ko se vse obrne na isto.
Lahko sem super pridna. Pa na koncu ne bo imelo učinka, ker bodo vsi vedno samo čez nekaj minut oprzili velik nered, ki je nastal.
Nič. Pripravljam se že na jutrišni večer in študiram, kdo vse nastopa in kaj bodo prepevali. In polušam stare evrovizijske uspešnice.
Ne vem, če je bil kdaj namen Evrovizije, da bi zmagovalcu prinesla slavo, denar in svetovno prepoznavnost. Je samo tekmovanje, ki se je prevesil v šov, katerega smo pripravljeni gledati. Je mala tradicija. Mogoče res ne bomo nikoli zmagali, ampak kaj. Važno je tisto trepetanje, ko čakaš ali bodo poklicali tvojo državo ali ne. Čeprav ni nikakršne možnosti.
Včasih so bile to največje sanje. Včasih so se ti zasvetile oči, ko si prebral ime svoje države. Danes je samo še en šov več. Ampak jaz še vedno sanjam, da so to takšni spektakli kot so bili včasih in ne samo izgovor za brezplačen ogled države.
Včerajšna debata mi je dala mislit. Ampak nekako ničesar, ničesar zares nisem hotela reči.
Res kdo obstaja, ki bi bil pripravljen spustiti vse iz rok in si vzeti čas? Je res kdo, ki bi slišal kaj drugega kot svoj lasten glas? In obstaja kdo na katerega bi se lahko obrnila in ga poklicala kadarkoli.
Ker moj odgovor, v tem trenutku, je nikalen.
V ljubezen že dolgo dvomim, sedaj sem začela še v prijateljstvo. Kaj mi potem sploh še ostane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar