Na znanje smo vzeli vprašljivost dobrega in zla. Kje poteka meja? Kaj je dobro? Kaj slabo? Kakšna je definicija in ali je vse tako črno belo ali so tudi stopnje sivine vmes.
Ker konec koncev lahko slabo obrneš v dobro in dobro v slabo. Kaj pa potem?Tako dolgo podaljšan vikend sem imela, da sem že pozabila kako je zjutraj vstati in oditi na faks.
Ampak sem se v sekundi, ko je ura zazvonila zavedala tega občutka. In se posledično obrnila okoli ter skrila pred svetom.
Pa nikoli nič takšnega ne pomaga. Zakaj to?
Nisem za mikroskopiranje. Nisem za nič, kjer moraš z mirno roko kapnit kapljico na steklo. Posrečilo se mi je edino, da je zadela stekelce. Juhej.
In pojma nimam kaj gledam in kje moram kaj videti. Ker povejo tako nadzorno, da si popolnoma predstavljam. Potem pa ugotovim, da v resnici sploh ni tako. Šmentana reč.
Med malo več kot urno pavzo sem se skupaj z dobrotami iz Gušta zavlekla v Tivoli na sonce. No, senco. Ampak definitivno nekam, kjer je fino. Kjer ljudje z navdušenjem hodijo okoli in se naužijejo za kanček zelenja tukaj v sivi Ljubljani.
Fotografija z metelkovo v ozadju je tako hitro prepoznana. Že od daleč se sliši navdušenje nad prepoznavanjem.
Po tistem, ko me je predramil konec predavanj sem se zavlekla v H&M in si v misli vtisnila najbolj prikupno oblekico. Tako, ki ima potencial za 50ta. Bolj sodobna.
In še eno stvar sem videla v knjigarni. Moleskine. Takšno beležko v katero lahko pišeš recepte, saj je že na ta način pripravljena. Recepie Journal. Imajo pa še verzije za zapis knjig in filmov. Mogoče filmov. Da bi potem vedela kaj sem gledala in bi na dan privlekla samo beležnico in povedala, če je bil film gledljiv.
To bi bili moleskinčki po katerih bi potem še vse nadaljnje generacije kuhale. Ali gledale dobre filme.
Danes sem skoraj da sestavljala en takšen seznam želja. Tudi Malega princa sem držala v rokah.
Pridno sem prehodila vso razdaljo in prispela v zakajeno stanovanje. Te punce pa res vedno nekaj počnejo po kuhinji.
Pito sem delala. Sicer je bila taka iz škatle in sem bila bolj asistent. Vseeno dobim malo zasluge za trud. Tudi tisti, ko sem preganjala, da je predolgo v pečici in me noben ni preveč poslušal. Samo, ko sem imela na žalost potem kar prav.
Čeprav se ni ob vsej želejasti masi nič čutilo. Lahko bila bučna pita, pa ni bila. Bila je fejk pita.
Včasih zaprem oči, ko se peljemo po 'tastari' cesti proti Kranju in si predstavljam, da je tak občutek, ko so se včasih vozili s kočijami naokoli. Tukaj si dam duška in izrišem vse podrobnosti. Tudi dolgo obleko in ozek korzet.
Ko se upiraš, upiraš in upiraš. Vse do momenta, ko ti preskoči. Ko naredi klik in dejansko na stvari od tedaj gledaš drugače. Dojemaš jih drugače. Sprejemaš jih popolnoma nepričakovano.
Ne vem, ali se takšne stvari dogajajo samo meni, ali je to bolj posplošeno.
Ker vem, da se upiram vse do trenutka, ko mi preklopi v glavi. Potem vidim s svet z novimi očmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar