In to ravno, ko razlagam kako pridno pišem blog, potem pa 3 dni ni nobenega glasu od mene. Smešno.
Skratka. Tudi, ko ni interneta sem pridna in imam že vse napisano, tako da so vsi posti za nazaj napisani. Predvsem objavljeni.
Kako sem se potepala po Škofji Loki.
Kako sem se zabavala na Pepermintovem pikniku.
Kako sem se peljala na izlet na Jezersko.
Bodo tam, kjer so bili namenjeni.
Vse to se je izgubilo nekje med treskanjem in prekinjenim tokom interneta.
V takšnih trenutkih je "zabavno" ugotoviti, kako malo pomeni sam računalnik in kakšen del predstavlja dostop do svetovnega spleta. Poleg tega je šel pa cel trojček ne samo "okno v svet".
S sedenjem ob Ljubljanici lahko slišiš marsikaj zanimivega. Lahko to, da ko vidiš čmrlja ne bo več pozebe in mraza.
Ali pa veter s Prešernovega trga ponese Dan ljubezni po valovih vodne gladine do mojih ušes.
Malčki pri igri so svojevrsten pojav. Iz tistih rumenih rutk, ki so jih včasih nosili prvošolčki so sedaj nastali florescentni slinčki.
V njih lahko vidiš vzorce, kot jih vidiš pri odraslih. Lahko se zabavaš in ugibaš v kaj bodo zrasli po kakšnih poteh bodo šli.
Toliko o čudežih. Toliko o tem, kako bi danes ogenj z neba obravnavali kot komet in ne kot dokaz obstoja. Seveda so tukaj. Seveda so prisotni, ampak jih ne vidimo, ker vedno najdemo neko razumsko razlago. Mogoče so samo naključja, ki jih ni.
Na tak način te misli popeljejo po vsem kar vpliva na tvoje življenje in kako se vrti. Po tem, ko se znajdeš na predavanjih in pri učenju predmetov kot so matematika, fizika in kemija. Takrat začneš zgubljati vero v znanost in ti vsak dan pomeni vse manj.
Saj ne rabijo vsi verjeti, da mali čudeži obstajajo. Nikoli niso in nikoli ne bodo, le to jih dela tako nedojemljive.
Sama verjamem. Verjamem v utripajočo lučko na nebu, ki jo opazujem v pridušenem smrkanju. Alergije in to.
Pojavila se je tam. Kar naenkrat. Na nebu somraka. Obstaja velika verjetnost, da je le večernica, pa vseeno. Ta trenutek je bila vse prej kot astronomska razlaga vzhajajoče Venere.
Kako prezreti, če si enostavno bombardiran z vseh strani. Na vsakem koraku. V vsakem pogovoru. Pesmi. Na televiziji.
Pač ne gre.
In potem fraza "saj bo" zazveni tako, kot prikrito pomilovanje. Saj bo. Kakšna smešna besedna zveza. Kaj bo? Bolje?
V Ljubljani sem bila od pol osmih skoraj do desetih. Skratka, predolgo. Sedaj sem totalno izčrpana. In že pri Američanih sem danes na pol spala. Samo na pol. Ker sem se sladkala z mafini/piškoti. Skratka pecivo, ki se mu reče 'scone'. Igrala sem eucre, jukr. In gladko izgubila. No, sva izgubila. Potem pa sem sesula še Jengo.
Bolje mi je šlo zjutraj v laboratoriju, kjer nisem čisto nič sesula ali še enkrat ponavljala vajo. V dvojicah je lažje delati. Ter hitreje končati.
Slišala sem tisto, kar sem rabila slišati. Videla, kar sem hotela. Ter čutila čisto nič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar