Ko sem sama prosta, nihče drug ni. Ko imam jaz čas ga nima nihče drug.
Kolokvij. Nikakor nisem bila pri stvari.
Znašala sem se v učilnici, kjer se je kopičilo matematično znanje. Vsi zagreti. Vsi so več ali manj zrli v svoje liste in postopoma reševali naloge.
Jaz se nisem morala pripravit do tega.
Nisem uspela biti tam. Bila sem povsod drugje razen v tej učilnici ob tem času.
Saj, če bi obstajal predmet, ki bi bil zanimiv bi še preživela. Tako pa tukaj ni prav ničesar.
V prostoru in času, kjer se zdi vse zaman.
Prišla sem do doma in se samo zavlekla na kavč in zaspala.
Psihično sem se tako namučila, da mi je v fizični obliki udarilo ven. Ni mi uspelo niti sedeti. Hropem, kašljam in sem malo brez glasu. Moje grlo trpi. Skratka izčrpana sem. Do konca.
Nekje med spanjem in budnim stanjem sem zaključila z Glee do jeseni in pogledala nekaj epizod Prijateljev. Potem pa potonila nazaj v spanec, da sem si vsaj navidezno nabrala nekaj moči.
Imamo nov gospodinjski aparat v kuhinji. Mešalnik. Tisti s katerim lahko ustvarjaš smoothije. In vsi ga navdušeno uporabljajo.
1 komentar:
Ta prvi stvek... Tako zelo znano. Le, da jaz ljudi kličem ob napačnem času in prav res nihče nikoli nima časa, vsi so na faxu, zaposleni, zasedeni... In potem sem jaz. Sama, s tisto razočarano faco, samo črički se slišijo... Kot v filmu. Jaz ti rečem, to je karma. Al pa mogoče kaj drugega...
Vso srečo z naslednjim kolokvijem ali pa kasneje z izpitom.
Uživaj!
Vanda
Objavite komentar