Melisa in jagoda

Bila je kemija zgodaj zjutraj. Za to sem rabila zbrati moči in se spraviti tja do daljne Ljubljane.
Zanimivo sem vmes izgubila glas in začela bolj kot ne krilit z rokami in se prebiti naokoli s šepetom.
Na srečo pa sestavljam del teama, ki izgleda prav utečen v celotno stvar in sem poleg glasu še zelo hitro zaključila s celotnim postopkom.
Samo še enkrat.

Jagode in češnje sem si prinesla za zajtrk. Prav tako so bile uporabne tudi za "podkupovanje", ker sem na koncu dobila prevoz do Tivolija.
Še nikoli nisem bila tako pogosto tam.

Še nikoli nisem slišala oddaljenega zvoka saksofona, ki je potoval od tistega drevesa tam čez, kjer je dekle igralo. Še nikoli se nisem usedla na pomol pri čolnarni in smeje opazovala race.
Sem pa že slišala krike otrok, ki so švigali nekje za menoj mimo ali pa se igrali tam čez na igrišču. To sem definitivno že slišala.


Še vedno sem vztrajala pri jagodah. V obliki jogurta v kombinaciji z meliso. Pa maslenimi štručkami za čez. Ob tej priložnosti pa me je poneslo kar preko centra in naplavilo na nabrežju Ljubljanice. Kjer se je ravno odvijal otroški festival z nekaj glasbenimi točkami. V tem trenutku sem razumela, od kje se je v Ljubljani znašlo toliko otrok.


Poglej ga zlomka. Med čakanjem na dekle po imenu Melissa, je do mene pristopila neka druga oseba. No tukaj gledam zlomka - bilo je dekle, ki je nedolgo nazaj opozorilo, da me je videlo nekje med hitenjem do končnega cilja. Alja se je prav prijazno predstavila in meni se je zdelo tako blazno fino, da lahko kje naletiš na bralca tvojega bloga. Kaj takšnega si nikoli nisem mislila, da bi doživela. Takšne traparije počnem ponavadi jaz osebno. A, ne. Danes sem bila jaz tista oseba, ki jo vprašaš če je ta pa ta. Oh, šokirana sem. In hvala Alja.

Pa se je tudi moja kulj ameriška prijateljica nekaj trenutkov kasneje prikazala. In končali sva tam na vrhu Nebotičnika. Na kavi z razgledom.
Ljubljana je bila videti prav prikupna ob takšnem vremenu in letnem času.
Če bi lahko razložila kako kul so vsi in vsak posebej, bi izzvenela zlajnano.
Dve urci sproščenega klepeta in deljenja marsikatere zgodbe včasih mineta tako hitro.

Sicer pa nikoli ne veš kaj imaš, dokler tega ne izgubiš.

Manjkala je le rdeča šminka. Počutila sem se kot ob drugačnem času, ker je bila podoba v moji glavi ustvarjena tako.
Muha je odšla na popotovanje. Od Ljubljane do Kranja.
Jaz pa sem zadremala vse do trenutka, ko sem se zbudila.
Nočem vedeti, kakšne primerjave mi dodajajo.

Uradno je. Vročino imam.
Že cel dan se počutim ogabno. To je najboljša beseda, ki je sposobna opisati situacijo.
Očitno gre vse za menoj in sedaj je izbruhnilo na plano. V obliki pretiranega zavijanja v odejo - pri nočem-vedeti-koliko-stopinjah. Gore robčkov. In občutka izčrpnosti.
Saj bo bolje. Vedno je bilo.

Glee - Still Got Tonight