S počasnimi koraki in z dejstvom, da se mi nikamor ni mudilo sem se še zadnjič pomikala proti faksu. Kot študentka NTF-ja.
Ozrla sem se na vijolično stavbo. Jo zaobjela s pogledom in se z dvignjeno glavo, ki je kazala nasmešek podala v prvo nadstropje.
Seveda je treba čakati. Vedno je treba čakati. Vedno sem zgodnja.
In preden se roleta okenca dvigne preteče nekaj malo časa in nekaj veliko prestopanja z ene na drugo nogo.
Odprem modro mapo. List. Indeks. Študentska izkaznica.
Ošine me in začne pretipkavati. Brutalno uniči študentsko izkaznico in nato še indeks z luknjačem. Za trenutek mi vzame sapo.
In na tem mestu je konec. Uradno nisem več študentka Grafičnih in interaktivnih komunikacij na Naravoslovnotehniški fakulteti.
Še zadnjič se ozrem na stavbo in obrnem proč. Od tu grem na novo pot.
To ne traja dolgo. Le ena vožnja s trolo.
In že sem pred tisto stekleno modro stavbo, kjer ustavlja 20 na postaji Kardeljeva ploščad.
Včasih sama sebe presenečam, kako hitro lahko navežem stik, če hočem. Ostalo je samo tako, ni se mi dalo trudi s pogovorom.
Vrsta. Dolga vrsta, ki se je zaključevala pred steklenimi vrati na hodnik.
Verjetno je pretekla dobra ura čakanja. Pol ure verjetno. Zdelo se je popolnoma neskončno in nepotrebno. Da sem oddala liste. Da sedaj še nisem nič.
Nimam nobenega potrdila, da sem vpisana. Nimam študentske in v prejšnji je luknja. Počutim se kot nič. En velik nič.
Ujeta nekje vmes.
Vse se še vedno zdi nadnaravno. Neverjetno. Tako ne verjetno.
Med vsem pa sem srečala še mojo sedaj bivšo sošolko oziroma kolegico, če smo že na faksu. S katero sva šli na sladoled.
Gozdni sadeži. Čokolada. Ob kozarcu vode. ob Ljubljanici.
Svet se je preprosto čudno zavrtel. Moj občutek je neopisljivo, nenavadno čuden.
In klime imajo grozen vpliv name. Glavo mi bo razneslo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar