Rešila sem en kovček.
Delno na dele spravila fotoaparat.
Ovekovečila desna vrata.
Vozila sem se po cesti, ki je bila prava paša za oči.
Pred menoj so se s tal počasi dvigovale meglice. Prav mistično-pravljično. Ki so jih osvetljevale luči mojega avtomobila. Podobo so zanimivo dopolnjevale obcestne table, ki so sevale svoje napise nazaj vame.
Za menoj so se v daljavi še vedno videle luči stoječe cestninske postaje. Utripajoče in barvne.
Na desni se je nebo osvetljevalo v ritmu strel. Na levi se je luna borila, da bi se prikazala izza oblakov.
Skratka celotna podoba je bila težko zajeta, ampak prav dobro dojemljiva. Preveč nerealna, da bi bila resnična. Pa je bila.
Cesta je vodila s poti. Čez most na drugo stran. V temačen in očitno nič kaj osamljen gozd. Jaz, v dolgi obleki z lučjo mobitela v rokah. Lahko bi me bilo strah, pa mi je bilo čisto vseeno. V zadnjih dneh sem bila tako potopljena v čaroben svet, da bi pričakovala, da bo kakšen samorog pokukal izza drevesa.
Rešila sem veliko rjavo stvar. Natančnejši ogled bo sledil jutri. Danes je bila tema.
Izbrala sem napačno pot. Napačno sem ocenila.
Danes je bil še naš zadnji ponedeljek. Kljub temu, da smo rekli, da bomo danes hitro končali smo našo diskusijo razvlekli na najdaljšo od vseh. Ali pa vsaj zelo dolgo.
Ob pomoči vsega čokoladnega. Čokoladni mafini z zvezdicami. Čokoladna pita. Miza se je šibila. Oči so se iskrile. In prste se je oblizovalo.
Bizarna kombinacija hrane. In s tem ne mislim čokoladnih stvari.
Ob kitari je pa konec z menoj. S tem se me začarati. Da še zase ne vem.
Zvok, ki ga ustvarjajo strune je neopisljiv. Lahko samo zaprem oči in poslušam.
Malo smo prepevali. Malo poslušali. Dobri smo bili za kakšno uro.
Nato smo se počasi, čisto počasi začeli odpravljati. Kar nam je vzelo kar dosti časa in nekaj skupinskih fotografij. Takšnih - za spomin.
Skoraj je prišel čas, ko si bomo kaj lepega rekli v slovo.
Imam še nekaj dni v dobrem. Čisto malo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar