Da čisto malo omiliš ta grozen prizvok, lahko narediš... žur na bowling stezi.
No, šlo je za druženje z metanjem krogle.
Ampak neonske luči, glasna glasba in zabavni ljudje pripomorejo k temu, da iz tega nastane mala zabava.
Belina je sevala. Zobje so se svetili. Keglji so padali.
Vse se je začelo odvijati hitro. Še preden sem se zavedala, smo bili na pol na poti in na pol v poslovilnih besedah.
Ker nas je premamil načrt, da bi vse skupaj malce posladkali s sladoledom.
Cacao. Sladoled. Okus tedna. Borovnica z zamrznjenimi delci pravimi borovnicami. Mmm.
Saj se v tistem trenutku ne zaveš popolnoma. Ampak slovo ni nikoli lahko.
V zraku so bile obljube. Dobre želje. Objemi.
Tudi en mesec je dovolj. Bolj nekajkrat.
V dar sem dobila prstan. Nekaj za spomin.
Tak iz žice prepleten. Presenetljivo blazno mi je všeč.
Ljubljana je pričarala nostalgično vzdušje. Tisto vrsto nostalgije, ki spominja na večere preživete na Dalmaciji. Kjer ne manjka glasba Oliverja Dragojevića. V Ljubljani pa ob takih večerih fino zveni Vlado Kreslin.
Deset tisoč kilometrov. Toliko sem jih že prevozila z mojo karjolco.
Ni komentarjev:
Objavite komentar