Mislim, da sem še vedno brez besed, kar se dogodkov ta teden tiče. Danes je ven prišla še utemeljitev žirije in glede na opis, definicijo in strokovnost, ostajam brez besed. In rahlo precej rdeča v obraz.
Potem si vzamem trenutek, da še enkrat preletim svoje besedilo in žareče gledam v svet, ko najdejo takšne stvari o besedilu in v besedilu.
Nekako še ni prišlo za mano vse skupaj.
Bom počakala do večera in še enkrat zadihala. Prav?
Like Crazy. Priznam, da se je od zadnjega in ubistvu prvega gledanja, precej spremenilo, kar je bila tudi posledica povsem drugačnega dojemanja filma. Še vedno se mi zdi simpatičen, ampak malenkost bolj trpeč. Ker konec je še vedno ta, ki dejansko ni srečen. Ampak takšno je življenje. Konec je življenjski. Ker je kot sem že zadnjič rekla, pomembna zgodba do sedaj. Vsi preživeti trenutki, ker nikoli ne veš kaj te čaka takoj za prvim ovinkom. Ne veš, kaj bo prinesel nov dan. Konec je ta, ki zajame vse trenutke in občutke čez cel film in jih združi v en prizor. Ampak onadva sta hecna. Noro fino se imata skupaj, ampak ko sta oddaljena, pa tudi ne tratita preveč časa. Jih pa kljub vsemu pot vedno pripelje skupaj. Ne glede na vse. Čeprav morda ni ravno rožnato.
Kar je pa res noro fino in dobro pri tem filmu je fotografija filma, montaža in način, kako je vse skupaj posneto. To je tisto, kar je res dobro in ni nekaj, kar je narejeno kot pri vseh filmih. Kljub vsemu pa še vedno ostaja upanje v zraku. Še vedno.
Z veseljem se zbudim z določenim nekom poleg mene. Kljub malenkostni nenaspanosti. Bila sem kot ražnjič ponoči. Cel čas sem se vrtela okoli. In potem se zjutraj zaslišijo glasovi in pričakuješ koliko je ura, pa v resnici še ne kaže toliko, ampak spanca pa ni od nikoder nazaj.
Spomnim se pa da se mi je nekaj grozno živo sanjalo, pa ne vem več kaj. Samo spomnim se občutka, ko sem se zbudila. Pa ga žal ne znam opisati. Mislim, ne najdem prave besede, pa vem da je čisto na koncu jezika.
Skener sem usposobila. En aplavz in hvala.
Prejšnjo noč sem dobila briljantno idejo ponoči ali pa zjutraj ali pa enkrat, ampak sem si jo zapomnila. Potem pa sem iz teorije poskušala vse skupaj prenesti v prakso. In je presenetljivo uspelo.
Sedaj imam skener in se ne počutim tako grozno bedno. In sedaj imam XP-je na Macu. Ker le na ta način lahko deluje. Funkcionalen skener, le gonilnikov nikoli več niso posodabljali, ker se je zgodba zapletla nekje pri novejših modelih in za stare niso več ničesar posodabljali. Ampak današnja tehnologija nam še kljub vsemu omogoča različne načine in kompromise tako, da še enkrat hura za usposobljen skener.
Jaz nisem kar tako.
Potem si vzamem trenutek, da še enkrat preletim svoje besedilo in žareče gledam v svet, ko najdejo takšne stvari o besedilu in v besedilu.
Nekako še ni prišlo za mano vse skupaj.
Bom počakala do večera in še enkrat zadihala. Prav?
Like Crazy. Priznam, da se je od zadnjega in ubistvu prvega gledanja, precej spremenilo, kar je bila tudi posledica povsem drugačnega dojemanja filma. Še vedno se mi zdi simpatičen, ampak malenkost bolj trpeč. Ker konec je še vedno ta, ki dejansko ni srečen. Ampak takšno je življenje. Konec je življenjski. Ker je kot sem že zadnjič rekla, pomembna zgodba do sedaj. Vsi preživeti trenutki, ker nikoli ne veš kaj te čaka takoj za prvim ovinkom. Ne veš, kaj bo prinesel nov dan. Konec je ta, ki zajame vse trenutke in občutke čez cel film in jih združi v en prizor. Ampak onadva sta hecna. Noro fino se imata skupaj, ampak ko sta oddaljena, pa tudi ne tratita preveč časa. Jih pa kljub vsemu pot vedno pripelje skupaj. Ne glede na vse. Čeprav morda ni ravno rožnato.
Kar je pa res noro fino in dobro pri tem filmu je fotografija filma, montaža in način, kako je vse skupaj posneto. To je tisto, kar je res dobro in ni nekaj, kar je narejeno kot pri vseh filmih. Kljub vsemu pa še vedno ostaja upanje v zraku. Še vedno.
Z veseljem se zbudim z določenim nekom poleg mene. Kljub malenkostni nenaspanosti. Bila sem kot ražnjič ponoči. Cel čas sem se vrtela okoli. In potem se zjutraj zaslišijo glasovi in pričakuješ koliko je ura, pa v resnici še ne kaže toliko, ampak spanca pa ni od nikoder nazaj.
Spomnim se pa da se mi je nekaj grozno živo sanjalo, pa ne vem več kaj. Samo spomnim se občutka, ko sem se zbudila. Pa ga žal ne znam opisati. Mislim, ne najdem prave besede, pa vem da je čisto na koncu jezika.
Skener sem usposobila. En aplavz in hvala.
Prejšnjo noč sem dobila briljantno idejo ponoči ali pa zjutraj ali pa enkrat, ampak sem si jo zapomnila. Potem pa sem iz teorije poskušala vse skupaj prenesti v prakso. In je presenetljivo uspelo.
Sedaj imam skener in se ne počutim tako grozno bedno. In sedaj imam XP-je na Macu. Ker le na ta način lahko deluje. Funkcionalen skener, le gonilnikov nikoli več niso posodabljali, ker se je zgodba zapletla nekje pri novejših modelih in za stare niso več ničesar posodabljali. Ampak današnja tehnologija nam še kljub vsemu omogoča različne načine in kompromise tako, da še enkrat hura za usposobljen skener.
Jaz nisem kar tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar