Na prelep sončen dan. Za skorajšni začetek vikenda.
In, ko bi bilo vsaj tako blazno zanimivo. Bilo je bolj bizarno, sploh predstavitev o nekem fotografu, ali kamorkoli se ga že uvrsti, ki je ustvarjal fotomontaže iz najdenih predmetov in fotografij. Skratka vse skupaj se mi je zdelo malo bizarno.
Moj razlog danes je bil ta, da sem videla, kakšne predstavitve so pripravili. Ampak kaj, ko jih sploh ni bilo veliko.
Ne zmenim se več za nobeno pijačo in nič. Ker ta teden sem bila že dvakrat lepo odslovljena. Čeprav se mi je sedaj že vsaj dvakrat, čeprav imam na sumu, da trikrat, zgodilo, da sem bila zavrnjena zaradi smrti v družini od prijateljičine prijateljice. Kakšno čudno avro jaz oddajam?
Saj trdim, da se počutim krivo, za stvari, ki sploh niso povezane direktno z menoj. Ali v moji moči. Ampak po nekem čudnem naključju dogodkov pripeljejo do takšnih nenavadnih zaključkov.
V srednjem veku bi me po vsej verjetnosti zažgali na grmadi. Ali pa so me, kdo bi vedel.
Nihče ne mara samote, samo razočaranja sovražim.
(Haruki Murakami: Norveški gozd; str. 59)
Prebiram Norveški gozd. In v knjižnico sem nesla cel paket sposojenih knjig, ki mi niso prav nič koristile. Ampak sem pa danes odkrila najbolj kul kotiček v knjižnici. Takšnen pri katerem mi je manjkala samo še skicirka in svinčnik in preklela sem dejstvo, da je vedno tako nepriročna, da bi jo čisto mimogrede nosila seboj. Mogoče se enkrat namestim tja.
Poleg tega pa mi je še Monet delal družbo in sem listala med njegovimi deli.
Danes sem najbolj oboževala veter, ki je blažil učinke pripekajočega sonca. Prav prijetno močno je pihalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar