Kar se trudim v zadnjem času, ni nabrati gradivo in ideje za pisanje, ampak zbrati potrebno koncentracijo za pisanje. Preprosto popustim prehitro in obupam.
Napišem stavek in odneham. In potem se skoraj da tepem po glavi, ker od mene ni prav nič.
Trenutno hodim po svetu kot zombi. Delno sem mrtva in dan za dnem, predavanja za predavanji skupaj s svežim zrakom, črpajo življenje iz mene, ki ga vsi naokoli vdihavajo in izdihavajo, le v meni ga ni več.
Naporno je biti vsako popoldne oziroma vsak večer v predavalnici z najbolj neudobnimi stoli in veliko preveč ljudi in precej premalo kisika. Preprosto naporno je že samo to. Kako naj se potem osredotočaš še na tisto, kar ti govorijo in te poskušajo navdušiti, ko v tebi preprosto ni nič za navdušit.
Tako sem zadnje dva dni.
Zbujam se ponoči. Sanjam o zamujenih letalih in še nekih čudnih stvareh, ki puščajo samo občutke. Edina svetla točka, ki me zgane je to, da slišim glas z druge strani telefona. Četudi že ni nič za povedati, rada samo slišim glas. Ker me pomiri in mi da tisti mali košček upanja, da se lahko spravim s faksa domov in čakam, da pride vikend. Ali pa vsaj kakšen ukraden trenutek med tednom.
Če ne bi imela tega, potem niti ne vem kako bi zdržala vse to. Ker pojenjam in poskušam grabit moč na en kup, ampak ironično nimam moči niti za grabljenje.
To počnem že dva dni. In jem lumpi prestice.
Napišem stavek in odneham. In potem se skoraj da tepem po glavi, ker od mene ni prav nič.
Trenutno hodim po svetu kot zombi. Delno sem mrtva in dan za dnem, predavanja za predavanji skupaj s svežim zrakom, črpajo življenje iz mene, ki ga vsi naokoli vdihavajo in izdihavajo, le v meni ga ni več.
Naporno je biti vsako popoldne oziroma vsak večer v predavalnici z najbolj neudobnimi stoli in veliko preveč ljudi in precej premalo kisika. Preprosto naporno je že samo to. Kako naj se potem osredotočaš še na tisto, kar ti govorijo in te poskušajo navdušiti, ko v tebi preprosto ni nič za navdušit.
Tako sem zadnje dva dni.
Zbujam se ponoči. Sanjam o zamujenih letalih in še nekih čudnih stvareh, ki puščajo samo občutke. Edina svetla točka, ki me zgane je to, da slišim glas z druge strani telefona. Četudi že ni nič za povedati, rada samo slišim glas. Ker me pomiri in mi da tisti mali košček upanja, da se lahko spravim s faksa domov in čakam, da pride vikend. Ali pa vsaj kakšen ukraden trenutek med tednom.
Če ne bi imela tega, potem niti ne vem kako bi zdržala vse to. Ker pojenjam in poskušam grabit moč na en kup, ampak ironično nimam moči niti za grabljenje.
To počnem že dva dni. In jem lumpi prestice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar