Zapestnica s srčkom je razpadla. Srček je bronast postal. Namesto zlatega.
Izgubila sem se. Doma na vrtu. Med prazniki. Kresovanjem. Počitkom. Igranjem.
Zgubila sem se v lasten svet in sem tolikokrat odprla prazno stran, pa besede preprosto niso stekle.
Zato sem se izgubila.
Včasih se to zdi podobno trenutku, ko si brez glasu. No, skoraj tako se včasih počutim, ko ne morem nič skupaj spravit, da bi kaj napisala.
Mene muči, če že nikogar drugega ne.
Ampak sedaj se počasi sestavljam skupaj. Mogoče.
Pa se vprašam, še ima smisel? Vse to?
Ampak na koncu koncev, še vedno ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj pišem blog. Morda, ko bom enkrat dobila odgovor, bo konec. Do takrat, se bom pa še vedno poskušala zaposliti z iskanjem odgovora.
Kaj sem počela v preteklih dneh?
V sredo sem barvala vrtne palčke. In oživela sta. Z novim nanosom živih barv in rožnatimi ličku.
V četrtek sem vozila za najbolj počasnim voznikom, ki je imel Audija. Še nikoli nisem videla kaj takšnega. Vedno sem bila prepričana, da z Audijem pride stereotip, da ima voznik težko nogo, ampak očitno se najde tudi takšen, ki se skozi naselja vozi 40 in izven njih komaj doseže 60 na števcu. Saj se mi ni nikamor mudilo, sem nekaj časa vztrajala, potem pa nisem mogla več, in je avto dobil veter v "lase", ko sva še malo pod omejitvami odbrzela mimo. Kaj takšnega pa še ne. Mogoče pa je zgolj "nedeljski voznik", kdo bi vedel.
Skratka zatekla sem se na podstrešje, na obisk. Nekaj sva se trudili ustvarjati, ampak sva kaj kmalu prešli k gledanju filma. Vmes sva imele med razmikom nadstropji še krajši ovinek za hrano.
Across the Universe. Saj bi rekla, da je dober mjuzikal, ampak ga tisti "zadeti" deli preprosto pokvarjio. Saj človek nekako razume, da gredo skupaj z zgodbo, ampak, če bi jih spustili ne bi bilo čisto nič narobe. Čisto nič.
Potem sva razpravljali iz čigave glasbe bi lahko vse naredili mjuzikle in kako bi to zgledalo.
Rižota brez graha.
Včeraj sem preživela dan med HTML in PHP jezikom. Nekje vmes sem naredila krajši premor s svežim zrakom, ko sta se stara starša pripeljala kar s kolesom na obisk. Po tistem pa sem preprosto obupala. Stvari preprosto ne razumem več. Ne delujejo več.
Tisti neroden trenutek, ko odpreš vrata in sprašuješ dostavljavca hrane, če ima pravi naslov. Potem mati vsa vesela zleti skozi druga vrata in ti razjasni, da smo naročili kruhke. In na koncu so vsi samo pridno prikimavali, da to je pa res splošno znano dejstvo.
Ampak sem še vedno stala pred odprtimi vrati in se spraševala kaj se dogaja.
Danes. Kaj pa sem danes počela?
Ujeta sem bila med vse nalive. Točo. Nalive.
Imeli smo piknik na vrtu in obilico hrane. Če bi pekli še pleskavice, bi jo ostalo precej več, tako pa je še s popoldanskim prigrizkom izginila preostala.
Malo zagona sem dobila, ko sem lahko uživala v dobri družbi. Kratko in sladko. Vedno čas prehitro mine. Vsak trenutek bi podaljšala, vendar pa vzamem vse, kolikor je dano..
Pred dežjem pa sva z mami posadile še vse kar vsa danes nakupili. Potem pa so se plohe vrstile ena za drugo. Tako, da je vse fino zalilo.
Česa pa res že dolgo nisem jedla. Lumpi zmrznjenega sladolednega piškota. Prav tega.
Izgubila sem se. Doma na vrtu. Med prazniki. Kresovanjem. Počitkom. Igranjem.
Zgubila sem se v lasten svet in sem tolikokrat odprla prazno stran, pa besede preprosto niso stekle.
Zato sem se izgubila.
Včasih se to zdi podobno trenutku, ko si brez glasu. No, skoraj tako se včasih počutim, ko ne morem nič skupaj spravit, da bi kaj napisala.
Mene muči, če že nikogar drugega ne.
Ampak sedaj se počasi sestavljam skupaj. Mogoče.
Pa se vprašam, še ima smisel? Vse to?
Ampak na koncu koncev, še vedno ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj pišem blog. Morda, ko bom enkrat dobila odgovor, bo konec. Do takrat, se bom pa še vedno poskušala zaposliti z iskanjem odgovora.
Kaj sem počela v preteklih dneh?
V sredo sem barvala vrtne palčke. In oživela sta. Z novim nanosom živih barv in rožnatimi ličku.
V četrtek sem vozila za najbolj počasnim voznikom, ki je imel Audija. Še nikoli nisem videla kaj takšnega. Vedno sem bila prepričana, da z Audijem pride stereotip, da ima voznik težko nogo, ampak očitno se najde tudi takšen, ki se skozi naselja vozi 40 in izven njih komaj doseže 60 na števcu. Saj se mi ni nikamor mudilo, sem nekaj časa vztrajala, potem pa nisem mogla več, in je avto dobil veter v "lase", ko sva še malo pod omejitvami odbrzela mimo. Kaj takšnega pa še ne. Mogoče pa je zgolj "nedeljski voznik", kdo bi vedel.
Skratka zatekla sem se na podstrešje, na obisk. Nekaj sva se trudili ustvarjati, ampak sva kaj kmalu prešli k gledanju filma. Vmes sva imele med razmikom nadstropji še krajši ovinek za hrano.
Across the Universe. Saj bi rekla, da je dober mjuzikal, ampak ga tisti "zadeti" deli preprosto pokvarjio. Saj človek nekako razume, da gredo skupaj z zgodbo, ampak, če bi jih spustili ne bi bilo čisto nič narobe. Čisto nič.
Potem sva razpravljali iz čigave glasbe bi lahko vse naredili mjuzikle in kako bi to zgledalo.
Rižota brez graha.
Včeraj sem preživela dan med HTML in PHP jezikom. Nekje vmes sem naredila krajši premor s svežim zrakom, ko sta se stara starša pripeljala kar s kolesom na obisk. Po tistem pa sem preprosto obupala. Stvari preprosto ne razumem več. Ne delujejo več.
Tisti neroden trenutek, ko odpreš vrata in sprašuješ dostavljavca hrane, če ima pravi naslov. Potem mati vsa vesela zleti skozi druga vrata in ti razjasni, da smo naročili kruhke. In na koncu so vsi samo pridno prikimavali, da to je pa res splošno znano dejstvo.
Ampak sem še vedno stala pred odprtimi vrati in se spraševala kaj se dogaja.
Danes. Kaj pa sem danes počela?
Ujeta sem bila med vse nalive. Točo. Nalive.
Imeli smo piknik na vrtu in obilico hrane. Če bi pekli še pleskavice, bi jo ostalo precej več, tako pa je še s popoldanskim prigrizkom izginila preostala.
Malo zagona sem dobila, ko sem lahko uživala v dobri družbi. Kratko in sladko. Vedno čas prehitro mine. Vsak trenutek bi podaljšala, vendar pa vzamem vse, kolikor je dano..
Pred dežjem pa sva z mami posadile še vse kar vsa danes nakupili. Potem pa so se plohe vrstile ena za drugo. Tako, da je vse fino zalilo.
Česa pa res že dolgo nisem jedla. Lumpi zmrznjenega sladolednega piškota. Prav tega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar