Sediš na železniški postaji, ko sonce pripeka ti pa se hladiš v senci.
Do prihoda vlaka je še vedno dobrih deset minut. Poleg tebe pa zvok tok tok to-to-tok blup blup, fanta, ki igra igrice.
Koliko časa preteče, ko ti požre živce in znoriš? Preizkušam meje potrpežljivosti. Ampak vse je dobro dokler to ni grizljanje hrustljave hrane.
In vedno znova in znova iz muhe delamo slona, pa niti ne vemo kdaj. Vsak mi pove, da mi je fletno, jaz pa vidim zgolj en kup neugodnih stvari. Nič mi v resnici ne manjka, ampak sploh ne vem od kje se potem pojavlja ta grozna želja po novem in po poskušanju zapolnitve praznine, ki jo v resnici sploh ni oziroma je precej navidezna.
Zakaj smo v takem svetu, ko nam nikoli ni dovolj - zakaj sploh smo tako narejeni, vzgojeni in živimo na tak način?
Včasih gledam okoli vse to življenje, ki teče in mrgoli, pa mi niti ni jasno, kako vse to nastane. Rabimo hiše in avte in en kup stvari. Novo je boljše, nam nikoli ni dovolj, ampak srečen pa ni prav noben. Vsaj cel čas ne.
Kdaj je zavladal denar? In mi ujeti v njegovo past. Ali si srečnejši, ko denar dela zate ali ko ti ni več pomembno za bogastvo, ampak drugače razvrstiš vrednote?
Odsotna sem. Vsak trenutek vmes bežim ven iz realnosti. Sedim na klopi, ampak nisem prisotna. Psihično. Če analiziram kaj me tare, ne pridem do nobenega odgovora. Morda, ker me nič otipljivega in opisljivega ne daje. Samo ta trenutek in še kakšen naslednji, ne obstajam v sedanjosti. Imam vse. Morala bi skakati od veselja. Pa me ni niti tu.
Do prihoda vlaka je še vedno dobrih deset minut. Poleg tebe pa zvok tok tok to-to-tok blup blup, fanta, ki igra igrice.
Koliko časa preteče, ko ti požre živce in znoriš? Preizkušam meje potrpežljivosti. Ampak vse je dobro dokler to ni grizljanje hrustljave hrane.
In vedno znova in znova iz muhe delamo slona, pa niti ne vemo kdaj. Vsak mi pove, da mi je fletno, jaz pa vidim zgolj en kup neugodnih stvari. Nič mi v resnici ne manjka, ampak sploh ne vem od kje se potem pojavlja ta grozna želja po novem in po poskušanju zapolnitve praznine, ki jo v resnici sploh ni oziroma je precej navidezna.
Zakaj smo v takem svetu, ko nam nikoli ni dovolj - zakaj sploh smo tako narejeni, vzgojeni in živimo na tak način?
Včasih gledam okoli vse to življenje, ki teče in mrgoli, pa mi niti ni jasno, kako vse to nastane. Rabimo hiše in avte in en kup stvari. Novo je boljše, nam nikoli ni dovolj, ampak srečen pa ni prav noben. Vsaj cel čas ne.
Kdaj je zavladal denar? In mi ujeti v njegovo past. Ali si srečnejši, ko denar dela zate ali ko ti ni več pomembno za bogastvo, ampak drugače razvrstiš vrednote?
Odsotna sem. Vsak trenutek vmes bežim ven iz realnosti. Sedim na klopi, ampak nisem prisotna. Psihično. Če analiziram kaj me tare, ne pridem do nobenega odgovora. Morda, ker me nič otipljivega in opisljivega ne daje. Samo ta trenutek in še kakšen naslednji, ne obstajam v sedanjosti. Imam vse. Morala bi skakati od veselja. Pa me ni niti tu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar