Lalabaj

mood: kulj

Zabavno je brati stare objave. Mislim take, ki so bile napisane pred letom (par dni gor ali dol), kaj se je dogajalo, kaj sem razmišljala.
Vsem danes sem na dolgo in široko razlagala mojo zgodbo oziroma moj petkov " - nadaljevanje.
pripetljaj. Pač še vedno nimam komunikacijskega sredstva. In res ne vem, kakšen mobitel naj si umislim.


Odbojka. Sicer tista vadba pred tem je dolgočasna. Saj ne rečem, da se ne nasmejiš, nalaufaš in podobno, ampak vseeno ni odbojka. Izživljala sem se nad zgornim servisom in nekajkrat je žoga priletela čez mrežo, kar je neverjeno. V sredino polja. Potem pa končno igra. Število igralcev je bilo tako okrnjeno, da smo sestavili samo dve ekipi. Nekaj menjav in pestra igra. Sicer vse skupaj izgubi pomen, ko večina folka ne sodeluje in se par izjem meče in žrtvuje za žogo, samo kaj, ko nakoncu ni junaka, da bi podal čez.
Ampak najboljša fora je, ko počepnem. Namesto, da bi odbila žogo. In takoj dobim vrnen udarec, ko me Tjaša ponesreči zadane. Smeh.

Pretirane priprave na umetnostno zgodovino. Katera je na koncu odpadla zaradi profesoričine odsotnosti. Nova gripa?
Razprave o družinah. Istospolne družine, da ali ne?
Sama se nagibam na prvo stran. Zakaj ne? Kaj je narobe s tem? Pač problem je družba, ker se mi zdi, da bi bil otrok lepše in bolj ljubeče vzgojen. Če rečete, da ni naravno. Kaj pa je sicer pri človeku naravno?

Oh pa Helena in njene bodoče pritožbe. Ja vlaka ni bilo, kar je sicer postalo bolj kot ne precej običajno. Optimistično nama je uspelo najti proste sedeže, pa čeprav sva že obe vmes obupali. Samo "keep going on".
Mislim, da sva bili najbolj glasni na vlaku. Ali pa v vagonu. No jaz sem bila. Veselo in precej navdušeno sem padla v debato. Vse je bilo skrajno zanimivo in sem se smejala na ves glas. Vseeno mi je, kaj se jim je podilo po glavi.

Družabni večer s pregledovanjem posnetkov. Smeha kot ga še ni bilo. Katere izjave. Moje komentiranje. Kakšen glas imam. Fak.
Kamero bi rada. Ja? Ker snemanje je blazno zabavno. In čedalje bolj uživam v podajanju komentarjev. Ker se nakoncu nasmejimo do solz. Od samega smeha.
Joj. Kakšne zganjamo. Ampak začetka pa boljšega ne bi mogla posneti. Barbin smeh. Svetovno.
Defekten kuža z skeri očmi in napačnim premikanjm, ki je natepaval baterijo.
Bistveno pa je pozabila. Očitno bo še eno druženje. Ko staršev ravno ni doma.
Vsaka s svojim avtom. Vsaka na svojo pot.

Zmankal baterije. "Že celo pot vaja neki hočm uprašat... kam sploh gremo?

Družinski fotošuting.
PS. Polovico je natipkanega z on-screen tipkvnico. Baterije nočejo delati.

Frank Sinatra - New York New York