Te počitnice so bile dejansko res počitnice. Nič nisem naredila. Samo bila sem.
Prvi november oziroma v originalu dan mrtvih je tak beden "praznik". Ko greš na pokopališče, da pogledaš na sosednji grob, da nimajo večje ikebane in koliko pregoretih svečk je. Sicer zanimivo je, ko se stemni, ko se vidijo samo lučke, ki jih je res ful.
Ampak ne potrebno je iti ob času, da se pokažeš tistim sorodnikom, ki jih srečaš enkrat na leto za prvega novembra. Če naletiš na njih med letom je zgolj slučaj.
In vsi te pregledajo od glave do pet. In nazaj gor.
Vse skupaj izgubi pomen, ko začnejo mesec prej oglaševati sveče po akcijskih cenah in ni tistega prvotnega namena, da se spomniš na že umrle.
Strupi. To mi je vsako leto zabavno videti.
Nekje vmes med vsemi grobovi se je razvila debata o dejstvu zakaj je potrebno hoditi na grobove. Ne bi bilo lažje poslati sms - na to je vse skupaj naneslo. Iz tega pa je sledila vsebina sms: Letos me ne bo. Recesija je. Počivaj v miru. In potem naletimo na človeka, ki je stal pri grobu in pošiljal sms. Smeh.
Kosilo, večerja, kakor želite na Planini. Pri mami in atu. Standarni postopek - pregled revij. Gledanje športa. Reševanje sodokuja. Pogovor o tekočih tematikah - primer: Kmetija slavnih, Ron. Reševanje križanke.
Naložitev vseh pesmi na kluček, da bom lahko v avtu poslušala. Jon Bon Jovi - Hallelujah. Ne vem kako sem spet naletela na to.
Ampak Big Father je zakon. Ko bilo več takšnih šovov.
Avto je pokrit. In jutri naj bi šla v šolo. Res?
Paul Anka & Jon Bon Jovi - My Way
Ni komentarjev:
Objavite komentar