Današnji/včerajšni dan. Neprecenljiv.
Navsezgodaj zjutraj je bila debata o tem, zakaj so tipi "butasti" in mislijo, da je ples za geje, ker če bi punco povabili plesat in jo znali voditi, bi v njenih očeh izpadli največji carji. Ampak očitno tega ne razumejo. Sicer pa je bila na to temo že podan komentar. Ne moj. Samo povezava je bila.
Zadnje čase je delo po skupinah super in zabavno. Precej je smeha. Precej povedanega. Še profesor nam prisluškuje. Ja razdeljeni smo v dve firmi in polovica naše je končala na terenu. Znamenitosti Plečnikove Ljubljane. Križanke. NUK. Šuštarski most. Tromostovje. Tržnica.
Vse je podokumentirano. Slikano.
Z malico vletimo k prvi skupini k risanju. Končamo na polički na štengah. Včeraj nisem omenila, kaj vse se je dogajalo ob dejstvu, ko sem prišla 2 uri prezgodaj v šolo in brala knjigo, ki sedaj ni več "obvezna". Najprej pride en model, grafika, fotografija, ne vem in se pozanima kaj berem ter mi reče, da je dobra knjiga. Jaz pa čukasto gledam. Potem pride varnostnica in preveri kaj berem, ter se namrdne, ko ugotovi dejstvo, da je domače branje. Potem pa vleti še hišnik, ki je veselo žvižgal in me pozdravil. Preden mi je uspelo odzdraviti je bil že skoraj na vrhu stopnic. Čudni so osebki, ki se šetajo med poukom po šoli.
No potem španščina. Ugibanje predmetov, ki jih opisujemo po špansko. Nič jasno.
Potem pa risanje. Zabavno. Zabarikadirala sem se med stojala. Nizozemsko kmečko dekle, samo še cokelci so ji manjkali. Profesor se je ob naših debatah, kar skriv v kabinet. Saj je šlo, ampak ne preveč produktivno.
Dejstvo pa je, da sem šla na morje danes. Ker je čez center problem priti, sem prišla na koncu v Kranj na železniško iz kjer smo krenile na slovensko obalo. Vožnja po avtocesti. Glasno prepevanje. Vse luči. Lepo nebo. Miklavž je pekel piškote, ki so se kasneje sicer prismodili, ko so se nekje po Postojni prikazali črni oblaki.
Po dokaj nadležni garmin navigaciji iz moje strani in rdečim valom, nam je uspelo bočno parkirati nekje med bloki v Luciji. Okupiranje Mercatorja. Boga prodajalka, ki smo jo namučile z izdelavo sendvičev. Lumpi sladoledne rezine. Mannerjevi srčki.
Sladoled smo pridno pomalcale med potjo, medtem, ko je bila bolj "konkretna" hrana prihranjena za potem. Sir. Mortadela. Žemlja.
Počimo se na pomol in veselo malcamo. Seveda ni manjkalo naših hecnih posnetkov.
Zgodilo pa se je tudi nekaj presenetljivega. Sploh ne vem kdaj se je slišal v morju "čof" in naše prve misli so bile "ah saj je samo valj". Kasneje jaz prav pametno pogruntam, da ne najdem mobitela. Zavajanje folka "Številka trenutno ni dosegljiva, prosim pokličite kasneje!" - kako naj pokličem kasneje, če je moj mobitel pristal v globinah slovenskega morja. To se lahko samo meni zgodi.
Samo dejstvo je, da sem ob tem crkavala od smeha in mi še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo. In, da mamo dokumentirane odzive. In da je to sedaj šala dneva. Ko kličem starše, da jim povem, da sem prispela na morje ampak po ne sreči vanj "vrgla" napravo za komuniciranje. Ups, se zgodi.
Ampak po tem sem se počutila rahlo bedasto, ampak na nek način svobodno. Sedaj mi ne more noben najedati, jaz pa nikoli ne bom odgovorila.
Bilijar. Neodločeno. In za oba rezultata sem sama kriva.
Na poti proti avtu smo našle listke za v kazino. Dvakrat oziroma trikrat šle mimo policajev ter se odpeljale Izoli naproti. Kaja je pač švoh navigacija.
Prispemo do Pirana. Parkirišče. Seveda, da se ustavimo tako, da se moram zbasat iz avta, da vzamem listek in se peljemo naokoli ven.
Ampak pridemo do Izole. Če je zastonj hrana in pijača, tam smo mi. Priigrale smo si kar nekaj plusa. Sama skoraj 18€. Če skoraj ne polomimo avtomata, to pač nismo me. Kako zelo zabavno.
Ker ugotovimo dejstvo, da se Urška ni dotaknila morja končamo še v Kopru. Sprehajamo se po ulicah starega mestnega jedra in se znajdemo v tistem "parkcu", kjer sva bile z Laro pred skoraj enim letom.
In vrnemo se domov. Po čudovitem, zabavnem, norem dnevu.
Petar Grašo - Ljubav jedne žene
Ni komentarjev:
Objavite komentar