V razredu nas je bilo ravno prav. S stroke so popravljali še teste. In me smo bile kulj.
Johan.
Na koncu se je razvnela debata in vsi nam želijo veliko sreče/znanja na prihajoči maturi. Iz matematike, umetnostne, mogoče tudi likovne.
Če bi tako funkcionirali vsa štiri leta bi bilo vse skupaj precej enostavneje.
Nobenega, ki zavija z očmi. Nobenega, ki klepeta. Nobenega opozarjanja, nas. Samo skupinsko reševanje matematike.
Drugače je seveda pri slovenščini. Za tisto Novelo o sokolu pojma nimam. Vem samo, da smo jo brali. In tako ji je zavrelo, da je zdrdrala celo moderno, da se je umirila. Naša Breda. Ah.
Umetnostna. Drekule veselje. Smeh.
Impresija. Vtis.
Zagreto učenje umetnostne. Na vlaku, seveda.
Prejeli smo dvd-je maturantskega plesa. In spravlja me v stanje, ko si na robu joka. Ganjena sem, zares. Ne morem verjeti, da je to pomenilo konec srednje šole. Da sem bila del tega in da je to že za menoj.
Še pol ure. In potem bo na koncu še zadnja števka. In na začetku še zadnjič enica. Čez pol ure, ko se bo na koledarju prikazal petek in četrti. Moj dan.
Tanja Ribič - Zbudi se
Ni komentarjev:
Objavite komentar