Čeprav predstavlja nič. Samo velike oči, samo mene pobira.
Fotr. Predstava z Bizovičarjem. Skoraj sem se po tleh valjala od smeha. Neverjeten je. In posnetki odlično dopolnjujejo celotno predstavo. Izvrstno.
Pa bodo nekateri komentirali kot banalne, obrabljene stereotipe, ampak ko se od srca nasmejiš, je to zgolj zanemarljiv podatek.
In še ambient je bil fantastičen. Na gradu, pod zvezdicam.
Čeprav zataknilo se je pa pri lazenju na grad in zgubljanju po Ljubljani. Saj sem vedela kam priti, ampak so mi v napoto hodile enosmrene ulice tam, kjer jih ne bi bilo treba. Našla sem, parkirala sem kar pod gradom in samo čakala Saro.
Kolona avtomobilov, ki se je vila po cesti na grad, naju je odvrnila od prvotnega načrta. Parkiranja pred vhodom.
In tako sva pešačili. Obudili spomine na srednješolske dneve telovadbe, ko nas je profesor ganjal na grad in malce zasopihali.
Po številnih lazenjih in vsakodnevnem gledanju gradu, nikoli nisem stopila v notranjost. Vsaj zdi se mi da ne. Ne morem verjeti.
Ampak gradovi imajo še vedno nekakšen pravljičen moment, izdihljaj, čeprav si ga včasih samo hočeš predstavljati.
Imam vse s seznama. Moram samo spat. Ampak ne upam, ker bo jutro prišlo še prehitro.
Kobilica se je prevažala z našim avtomobilom.
In nikjer ni bil noben parkiran glede na črto, ampak glede na kot 30° na črto. Saj me ne bi čudilo, če bi bilo to samo nekje, ampak po naklučju se je znašlo kar pri dveh trgovskih centrih. Res ne vem kakšen dan je bil.
Susan Boyle - I Dreamed A Dream
Ni komentarjev:
Objavite komentar