Ko lahko ležim pod zvezdnim nebom in zrem v neskončnost migetajočih pikic.
Ko sem.
Ko se z vsako minuto opazovanja neba te majcene lučke množijo. In kakšna pade z neba.
Vse ob zvokih neverjetno nežnih melodij. Samih ali v paru z besedilom.
Bosa sem se cel dan potikala naokoli. Čutila vsako prepreko pod seboj. Končala z stopali radoživih otrok pred dobo računalništva.
Vsaka slaba stvar prinese dobro. Ali pa je obratno.
Kako ironičen glasben izbor po videnem utrinku. Lahko se samo sama sebi smejem. Še mešana playlista se mi maščuje.
In sprašujem se, ali še kdo zre v nebo in se mu v mislih potika nekaj podobnega kot misel, če ta sončeca na nočnem nebu še komu tako svetijo, kot naše sončece čez dan.
Danes sem vse bloge, ki jih spremljam končno uredila v nekaj zglednega v mojih zaznamkih ter jih dodala na Bloglovin in med tiste zadevice, ki se začnejo s "spremljaj" na blogspotu. Super, sedaj pa samo še upam, da kdo kaj dobrega objavi.
Naletela sem na to zadevico: pepermint. In si zaželela tudi sama piknik v Tivoliju v sončku, piškotkih in poležavanju v senčki. Oh.
Joshua Radin & Schuyler Fisk - Paperweight
Ni komentarjev:
Objavite komentar