Zagovor

Kako malo je potrebno za velik nasmeh čiste sreče. Za trenutek, ko sem sama pred celim vesoljem in se smejem. Trenutek, ki bi ga lahko imenovali z besedo "popolnost". Ker popolnost je pojem, ki si ga je človeštvo izmislilo, da bi lahko dosegli nekaj več, da bi okusili ta občutek čiste sreče, pa čeprav samo za trenutek in napredovali. Na vseh področjih. Ker gonilo je, biti boljši. Ker gonilo je, podoživeti znova.
To je tisto, kar skušamo poimenovati kot popolnost, pa čeprav to sploh ne obstaja. Je samo sreča. In trenutek zavedanja in nepopisljivega veselja.

To sem danes doživela dvakrat. In nisem vedela, da bo danes srečen dan.

Zopet sem bila v Ljubljani. Zopet na isti lokaciji kot včeraj, z enakim namenom. V drugačni obliki. Pot mi je bila že znana. In v naslednjem trenutku sem stala pred stavbo, na kateri se je tudi bahal logotip šole.
Osamljena pred svetom sem preplašeno vstopila, ko sem videla nekaj bodočih študentov, kako si ogledujejo knjigo iz likovne teorije.
Preplašeni smo obsedeli, ko smo gledali naslednje žrtve, ki so se pripravljale na sprejemni izpit prvega dela, risanja. Ampak druge smeri.
Mi pa smo se malce načakali. Vse od številke 10 naprej so poslali ven, predvsem ostale pa smo obsedele na tleh. Iz strahu in naveličane čakanja.
Razpletle so se razne debate. O dejstvu, da smo z oblikovne, o Križankah, profesorjih, kaj so imeli lani, zakaj za vraga nismo še mi prinesli kakšne portfolie in podobno. Vse, da smo si krajšali čas in bodrili en drugega.
Ampak potem sem morala vstopit v to "strašno" sobo, ker so me pričakale 3 bodoče profesorice.
Pomen mojega imena, ki ga nosi tudi ena izmed teh treh žensk v komisiji. Debata o kljukastem križu ter negativnih in pozitivnih učinkih. Drugih simbolih 2. svetovne vojne in kratki analizi ilustracije. Čeprav se mi zdi, da je bilo še nekaj ampak se res ne spomnim.

Ven iz šole sem odšla v sončen dan. S srečnim izrazom. Z občutko, da so končno napočile počitnice in tisto, kar sem naredila bom izvedela tekom prihajajočega meseca. Do takrat pa počivanje na veliko. Resnično moram okupirati knjižnico.

Tisto parkirišče danes sploh ni bilo dostopno, samo sama sem bila občutno prezgodnja in ga še niso imeli časa zapreti. Ups.


Drugi srečen trenutek je prišel, ko sem hotela občutiti tisto otroško radost plesanja po dežju v največjem nalivu. Samo občutiti, kako dež polzi po mojem telesu. Kako se obleka oprijema kože. In kako obstajam v trenutku. V trenutki v katerem sem.
Plesala sem v dežju. Dobesedno. Skakala sem. Se vrtela. In občutila srečo. Niti dež ni mogel izprati mojega navdušenja in velikega nasmeha.

Dita von Teese. Oživela je burlesko. Oživela je pin up. Ter vnesla glamur in prefinjenost. Všeč mi je njen glamurozen stil oblačenja. Ima sobo za spodnje perilo, sobo za čevlje, sobo za oblačila in dve skladiščni sobi za vintage oblačila. Noro.

Preščipen rep. Auč.

Zgubila sem občutek za čas in dneve. Sedaj so se resno začele počitnice in julij z njimi. No, jutri se bo začel.

Neil Diamond - Sweet Caroline