Poletje mi je všeč zgolj zaradi vročih poletnih neviht. Nora sem na občutek, ko se mešata sopara, dežne kaplje in vonj po nevihti. Vse pa popestri še veter.
Padajo velike, mogočne kaplje na prevroča asfaltna tla. V daljavi se sliši grmenje.
Postopoma padajo in padajo.
V vedno hitrejšem ritmu.
Hitreje. Dežuje.
Hitreje. Lije.
Neverjetno čudovit občutek in razgled.
Take malenkosti, ki nekaterim zagrenijo dan, ga meni polepšajo.
Slišiš dež. Vidiš sonce. Vohaš osvežitev.
Nastajajo luže. Pere svet. Na gladini se delajo mehurčki in opazujem kakšen pljust se sproži vsakič in kako nastanejo krogi okoli vsake, ki pade v neskončno število združenih kapelj.
Ljudje hitijo. Avti pršijo. Jaz pa sedim in opazujem.
Poleg poletnih večernih neviht, so najlepše poletne noči. Pod zvezdami in vse.
Še nekaj. Obožujem razglednice. In obožujem dejstvo, da se moji današnji stavki začenjajo prav s to besedo. Resnično polepšajo dneve in opazujem mesta, ker moji prijatelji uživajo in preživljajo neverjetno lepe trenutke. In sem srečna, ker so bili oni tudi. Vsaj nek trenutek, zagotovo.
In v zadovoljstvo mi je, da so ta neskončno lep trenutek na nek način delili z menoj, ko so se spomnili in mi poslali kartico, ki je prepotovala zanimivo pot. Če bi razglednice govorile, bi bil obseg knjige premalo.
Yolanda B-Cool & DCup - We No Speak Americano
Ni komentarjev:
Objavite komentar