Pozabila sem omenit, da sem končno pogledala tist nesojen intervju Kristen Stewart in sem še vedno totalno navdušena nad njo. In ne zaradi vse te Twilight manije.
Ljudje danes so postali neznosni. Vse kar znajo je samo še da jamrajo. Ko je šola vsak jamra, da nima časa, da ni to, da ni tisto. Potem so počitnice imajo vsi več kot dovolj časa jamrajo, da jim je dolgčas, da nimajo kaj za početi, da se jim nič ne da in podobno. Halo. Jaz sem vesela, da imam končno nekaj časa, da lahko malce prebiram knjige, opazujem lepote, ki jih ponujajo dnevi, se zabavam s psom, pogledam kakšen dober film in podobno. In še celo rišem.
Ampak ne, vsak poskuša najti nekaj, da bo lahko jamral, saj samo še to ljudje znajo. Noben ne uživa v trenutku. Živeti najo samo še tisti, ki imajo določen čas obstanka.
Nihče ne ceni več trenutkov v katerih lahko naredi nekaj zase. Vsi hočejo čas, ampak redkokdo ga izkoristi.
Prikimal je. "Ja spomnim se. Fin in Sarah sta bila z nama Fin me je vso pot do hiše tvojih staršev suval s komolcem, da bi me prepričal, naj te primem za roko."
"Pa vseeno nisi."
"Ne," je odkimal.
"Zakaj pa ne?"
"Najbrž sem bil sramežljiv, ali pa me je bilo strah. Ne vem. Tedaj se mi to pač ni zdelo prav."
"Pravzaprav si bil res nekam sramežljiv, če se dobro spomnim."
"Meni je bolj všeč izraz 'tiha samozavest'," je odvrnil in pomežiknil. Nasmehnila se mu je.
(Nicholas Sparks: Beležnica; str. 68-69)
Sama sem uživala v trenutku, ko sem ogrnjena z mojo najljubšo ruto ležala na še malce razmočenem ležalniku in brala dobro knjigo. Ko sem se potopila v drug svet in sanjala sanje, ki niso moje. Ko sem si vse predstavljala in bila tam zraven. Pa čeprav so mi samo črke poplesavale pred očmi. Uživala sem v besedi, v stavkih in dejanjih. Ni lepšega kot dobri citati, najlepša zgodba.
"Kaj naj ti povem?"
"Govori mi, kot si mi govoril pod tistim hrastom."
In pripovedoval ji je, recitiral odlomke iz davnih pesmi v slavo te noči. Whitmana in Thomasa, ker je ljubil prispodobe. Tennysona in Browninga, ker so mu bile njune misli tako blizu.
Naslonila je glavo na zglavje gugalnika, zaprla oči in ko je utihnil, ji je postalo nekam toplo. Ne le zaradi pesmi ali njegovega glasu. Zaradi vsega skupaj, zaradi celotnega občutja, ki je prekašalo vsoto posameznih delcev. Ni ga poskušala razbliniti, ni hotela tega, kajti pesmi so namenjene drugačenmu poslušanju. Premišljala je, da poezija ni napisana, da bi jo analizirali; njen namen je, da nas navdihuje brez razumskega razloga, da se nas dotakne, ne da bi morali nujno vse razumeti.
(Nicholas Sparks: Beležnica; str. 72-73)
Film Our Family Wedding. Prijetna sprostitev. Malce sem se nasmejala. Odličen prikaz, kako je poroka prenapihnjena zadeva s strani vseh ostalih članov družine.
Strastna zapravljivka. Stoprvič. Ker je prisrčen film. In tudi jaz bi ta zelen šal. Ampak je občutno predrag.
Earth, Wind & Fire - September
Ni komentarjev:
Objavite komentar