O ničemer pisati je zabavno. Ker se lahko razpišeš čez celotno stran, ampak ne napišeš nič. Vse skupaj je en skupek informacij, asociacij in odvečnega balasta, ki sploh ni pomemben. Samo, da malce sproščaš prste po tipkovnici. Da slišiš, kako odznanja zvok, ki nastane, ko prst z rahlim potiskom zadane ob tipko in se na ekranu napiše črka. In potem stavek. In celotna stran.
In zabavni so ljudje, ko to berejo. Berejo nič, ampak v njem iščejo pomen.
Kdo bi hotel v ničemer iskati pomen. Vsak.
Ker ljudje to počnemo. Hočemo videti pomen v vsaki stvari, čeprav ga v resnici nima. Hočemo razvozlati uganke. Hočemo brati med vrsticami, čeprav tam sploh nič ni napisano. In hočemo iskati skriti pomen, ki ga ni. Ker kar je pomembno je pojasnejo, vse ostalo - ni važno.
Črn labradorec. Bela zlata prinašalka. In midve z Barbi.
Vse skupaj je bilo čisto po naklučju in je bilo spontano. To je najlepše.
Sprehod po polju. Gozdnih poteh. Ob potočku. Psa pa za nama.
Nisem za dneve, ker jih ne ločim več med seboj. Da je danes četrtek in jutri petek nisem mogla verjeti. Prepričevala sem se, da to ni res, ampak mi ni uspelo.
Bordo rdeči nohti. Nova knjiga pod mojimi rokami in lep sončen dan. Za vsako rešitev se najde težava. Začela se je zelo všečno. Ampak kako zabavno je, ko človek ironično naleti na neko zgodbo. Res ironično. Me zanima kako se razplete. Hmm.
Čokoladne sanje. Če imam prav je bila to ena in edina slovenska serija vredna ogleda. Vse ostale so bedne in butaste. Bom obnovila moj spomin. Definitivno.
Tabu - Divje
Ni komentarjev:
Objavite komentar