Tradicionalna kranjska noč

Mini črna. Končno sem zapolnila omaro s tem kosom oblačila. In dejansko ima kratka rokava. Povdarek na rokava. Ker večinoma imajo samo naramnice, trakove in podobno. Nobena oblekica v moji omari nima rokav, vse do sedaj. Obožujem jo. In še rdečo s pentljo imam ogledano. Samo lepo po vrsti. Eno in eno. Ne vsega naekrat, ker ni zanimivo. In poleg volančkastih čevljev, ki jih nisem ugledala imam v mislih še rdeč pas, ki mi ni bil prav, ker je bil malce prevelik. Oops.
Postala sem totalno nora na medaljonaste ogrlice. Tiste, ki visijo skoraj do popka. Ki so dolge in ogromne. In ponosno sem pridobila novo. Zgolj samo zaradi same ketnice, ampak ne pristaja.
Z mojo najljubško broško/obeskom sem rešila težave tako, da sem ročno namontirala črn trak in dodala stvar, ki se zapenja. Vse skupaj izgleda bolj kot ne češko, ampak je pa moje delo in precej ponosna sem na to.

V Ljubljani sem se potepala, ker sva z materjo iskali mrežo za psa. Saj gre naš najljubši kuža z nami na potovanje. Dopust.
In mora biti zavarovan in v skladu z zakonom.


Nekateri nimajo pojma o parkiranju. Saj problem ni v tistih, ki znajo. Največji problem pri garažnih hiša je v tistih, ki pojma nimajo in potem nastane popraskan avto in pobeg na mestu.
Ženske. Čudno, da so takšni stereotipi. Avto pusti tako, kot bi ji na mestu ugasnil. Postrani. Preblizu avtomobila, ki nedolžno počiva na desni. Levi, kakorkoli gledaš. Vzemimo desno.
In potem ženska. S postrani majico, no majicami, ker očitno se ne zna niti obleči in nima samo avtomobila postrani. Prav pametno zapelje ven. Ne pogleda ne levo ne desno, samo zapelje vzrato. In buum se avto premakne. Ne tisti z zmešano žensko, tisti na desni. Nočem niti vedeti, kakšno prasko je pustila ubogemu tujcu, ki je nevedno taval po nakupovalnem centru, nevedoč, da mu stereotipna ženska razbija črnega avdija. Nobenega alarma za silovit trk. Ženska pa meni nič tebi nič zapelje ven iz garažne hiše.
Kakšnim ljudem dajejo izpit? Podn.

Pot do vode. Iskanje sence. Mož v vodi, ki je prestrašil mojega psa in ga pripravil do bevskanja in pobega iz vode. Potem pa še pes, ki ga je na smrt prestrašil in jo je skupaj z mano za petami ucvrl proti domu.

Tradicionalna kranjska noč.
Kdor jo je tako poimenoval, ta sploh ne ve kaj je včasih bila.
Nanjo sedaj spominja samo vonj po odojku in giricah. Čez del, da lahko dihaš svoj del zraka in se bolj svobodno premikaš, se nekako ne pritužujem, ampak to je delalo kranjsko noč, kransko. Znani bendi, zabava do ognjemeta in vrtiljaki, na parkirišču so samo še preteklost.
Parkirišče so pozidali, ognjemet je ukinila recesija, bendi pa so iz leta v leto samo bolj bedni. Mesto so zavzele generacije za nami, mi pa smo postali razpeti nekje nad počitnicami na morju in preživljanjem z boljšimi polovicami. Balerinke so obvezno obuvalo in prodajalci utripajočih lučk so bolj nadležni. Irska glasba je samo vzdušje popravila, pa vseeno. To ni več to.
Gmota v miniču in petkah. Zmrazi te ob pogledu na take stvari. Samo, eni si pa drznejo.

Z otroško radovednostjo sem zrla v skoraj polkrožno mavrico na nebu. Le kdo ne bi?
Ni me. Grem na Roglo. Po vsej verjetnosti odrezana od možnosti, da pošiljam svoje objave v svet.

Gipsy Kings - Bamboleo